Dan s Kono EV 64 kWh

NORO

Ne morem drugače začeti, kot s tem. 64 kWh akumulator je popolnoma presegel moja pričakovanja in hkrati potolkel še zadnje dvome v meni, da potrebujem avto, ki bo naredil več kot 350 km na polnjenje.

Da na kratko povzamem, za kaj se gre. Na mojem Ioniqu je bilo potrebno opraviti izreden servis – menjava motorja. Zakaj, kako je do tega prišlo, ne vem. Vem edino to, da so fantje na Avto Bincku (Hyundai – Brnčičeva) v soboto menjali motor, meni pa za čez vikend posodili Kono EV. Že dlje časa me mika menjava avta (počasi bo dopolnil tretje leto), tole pa je bila idealna šansa preizkusit kakšna je razlika, če imaš večji akumulator. Za tole izkušnjo se jim res res najlepše zahvaljujem. Noro 🙂

Pot

 

Zemljevid poti

Na pot sem štartal nekaj čez 8 zjutraj. Avto je kazal dometa 396 km v sport načinu. Aja, da se razumemo, plan je bil voziti po zgornjih mejah omejitev ter v sport načinu. Zakaj? Zato, ker če s tem načinom dosežem dober rezultat, je v eco načinu domet lahko le še večji.

Prvi postanek – Golnik

Najprej sem skočil do kolega, ki živi blizu Golnika. Do njega sem prispel z 91% (če se prav spomnim, pozabil sem slikat). Po malce daljšem postanku sem jo mahnil naprej proti Kranjski Gori oz. Vršiču.

Drugi postanek – Vršič

Zver. Ne vem kako drugače opisati ta avto. Manjka mu 4-kolesni pogon pa malo več nežnih materialov v notranjosti, pa že ne bi več našel primerne besede zanj.

Kar se pa tiče tehnologije pa lahko samo naštejem par dejstev. Na poti na in z Vršiča, so se mi umikali tako avti, kot motoristi. Pa nisem divjal, držal sem varnostno razdaljo ampak so bili vsi tako uvidevni, da so mi dali prednost. Konin 150 kW motor je veselo žvižgal ob vsakem pritisku pedalke za plin. Občutek je tako nor, da sem se gor peljal brez glasbene spremljave v kabini.

Nima veze, kako strm je klanec, avto enostavno gre. Malce je sicer hecen občutek nekega umetnega “turbo lag-a” (ne znam poslovenit) ampak sem se ga kar dobro privadil. Po domače, ko pohodiš gas pri Ioniqu v sport načinu avto vsakič veselo poskoči. Res vsakič. Pri Koni pa je ta poskok bolj postopen, z malce zamika. Če primerjam, Tesla Model S nima praktično nikakršnega zamika med trenutkom, ko pohodiš pedal in do takrat, ko avto poskoči. Pri Ioniqu tega tudi ni, je pa seveda v primerjavi s Teslo občutek… Hehe, pač, precej manj pride do izraza 🙂
Kona pa vsakič malce zamudi, tudi, ko spustiš pedal je malce zamika, da gume prenehajo trgat asfalt (do tega ni prišlo, mišljeno kot prispodoba!)

V glavnem, na vrhu sem se malce sprehodil, naredil par fotk, malce raztegnil noge in hrbet, se nadihal svežega zraka in se mentalno pripravil za naslednji del poti.

Aja še par podatkov za geeke: na vrh sem prispel z 71%, skupno sem opravil 120 km poti, povprečna poraba je bila 17,2 kWh / 100 km, na poti sem bil 2h in 35 minut.

Mogoče še zanimiv podatek:

Stil vožnje na Vršič

Avta nisem preveč šparal, vozil sem dokaj normalno. No. Normalno ima sicer pri vsakem svoj prizvok, pač nisem divjal. Pa preden se kdo vpiči v fotko, avto sem po postanku prižgal, nisem pa še prestavil v sport način 😉

Tretji postanek – BS Šempas jug

Ko sem štartal z Vršiča, sem si nastavil navigacijo na naslednjo destinacijo – Košana. Ulala, sem kar malce oči izbuljil, ko sem videl Googlov izračun poti. Še dobro, da imam očala, da mi ni bilo potrebno iskati očes 😉

Stric Google je izračunal dobre 3h poti do tam. V kolikor bi se držal prvotnega plana, bi šel vse po stari cesti, ker pa ta avto ni bil opremljen z radarskim tempomatom, me je pričela boleti desna noga. Levi nogi je fino, nima pri avtomatiku kaj delat, samo malce se premetava. Desna pa je bila precej obremenjena. Zelo pomagata obvolanski ročici za spreminjanje stopnje regeneracije ter držanje leve ročice za res močno regeneracijo. Pri ovinkih z Vršiča se zavore praktično nisem dotikal. Na par mestih seveda ni šlo drugače, sem se je pa precej izogibal.

Opazil sem tudi, da avto ne zna povsem “jadrati”. Tudi, če mu regeneracijo (rekuperacijo) postaviš na nivo 0, bo avto še vedno regeneriral od nekje 2 kW pa do 4 kW. Sliši se malo ampak na rahlih klančkih navzdol sem občasno prestavil celo v N, da mi ni bilo potrebno dodajati “plina”. Uf, naj mi nekdo pove s čim lahko to besedo zamenjam. Tu “plin” res nima kaj delati 🙂

Da se vrnem nazaj h temi. Ker se mi ni dalo več vozit po regionalnih cestah, sem se preko industrijske cone Kromberk (pri NG) preusmeril na avtocesto. Uvoz je hkrati izvoz za počivališče Šempas jug (smer Lj). Al je pasalo mal pretegnit noge. Ta postanek je bil po celih 2 urah vožnje brez minutke pavze. Ampak največji hec?

Avto je imel še kar 61% energije v akumulatorju! Kot voznik sem bil takrat že kar precej utrujen, avto pa očitno prav nič.

Še malo statistike za geeke: prevoženih 233,1 km, povprečna poraba 11,3 kWh / 100 km, čas vožnje: 4 h 45 minut. Avto je kazal, da sem 75% vozil ekonomično, 19% normalno in 6% dinamično. Ja, to pa naredijo omejitve 90 km/h ter prehitevanje kolesarjev, traktorjev, mopedistov (mopedov, ki niso šli več kot 40-50 km/h).

Kona

Četrti postanek – Košana

Pot sem nadaljeval po hitri cesti ter avtocesti vse do Postojne. Promet se je sicer že gostil, ni pa še bilo nobene panike. Na izvozu sem sledil tablam za Pivko, nato za Košano.

V Košani sem pozabil karkoli pametnega slikat, zato nimam podatkov 😦

S kolegi smo šli na kratko kavico v Pivko, nato sem jih zapeljal nazaj domov v Košano. Dodatnih nekaj km, ki na zemljevidu zgoraj niso vidni, saj mi Google ni dovolil dodati niti ene spremembe poti več. Ni bistvenega pomena 🙂

Ko sem se vključeval nazaj na avtocesto, je avto kazal še 35% napolnjenosti. Kilometrov se je obrnilo že celih 330 pa nekje okoli 700 metrov. Povprečno porabo je avto zabeležil kot 13 kWh / 100 km. Čas na poti je bil 6 h in 28 minutk. Še dobro, da sem se spomnil vsaj to slikati.

Tu pa pogrešam AutoPi. Če bi ga imel v tem avtu namesto v Ioniqu, bi lahko vse za nazaj pogledal grafe hitrosti, moči, % aku, GPS zapis celotne poti… Pa ga nisem imel. Ah, bom že preživel 😀

Peti postanek – Ig

Danes je bil pač dan obiskov (in dostave, saj sem bil praktično vsem kolegom nekaj dolžan dostavit), pa sem skočil še do Iga.

Iz Košane sem štartal proti Pivki in Postojni, kjer sem se vključil na avtocesto. Na avtocesti pa že taka gužva in nestrpnost, da se samo čudim, da ni pokalo. Na prehitevalnem pasu smo se vozili nekje do 120 km/h max, vozni pa med 70 in 90 km/h. Vmes se je našla še ena nesrečna duša, ki ga je gužva tako izjemno motila, da nas je vse prehiteval kar po odstavnem pasu. Pa daleč od tega, da bi šel počasi. Malce po odstavnem pasu, malce je vijugal med kolonama, spet na odstavnega.. V glavnem, bedak in egoist.

Tudi meni je šla gužva vedno bolj do živega (fantomska zaviranja, držanje varnostne razdalje je bilo nemogoče, saj so se vsi vrivali itd.) in sem se odločil, da avtocesto zapustim na Vrhniki. Lepo v miru, praktično sam na cesti, sem se čez Podplešivico in Podpeč pripeljal na naslednji cilj – Ig. Kolega sem (upam) malce razveselil z eno krajšo demo vožnjo ter debato o avtu, malce sva še počvekala, nakar sem jo mahnil naprej proti Ljubljani.

Akumulator še kar ni bil prazen, kazal je še celih 23%. V kilometrih je avto v sport načinu to prevedel v 105 km. Zakaj poudarjam v sport načinu? Zato, ker ne Ioniq EV (28 kWh) in ne Soul EV ne spremenita izračuna dometa, če spremeniš način vožnje. Tale nova Kona pa dejansko spreminja številko dometa že samo z izbranim načinom vožnje. Saj razlike niso velike, cca +- 20 km, nekaj pa vseeno je. 20 kilometrov pri polnem akumulatorju namreč.

Dan se je že kar malce vlekel saj sem sedel v avtu 7 ur in 20 minut. Kilometrov sicer ni bilo toliko, kot, če bi se cel dan vozil po avtocesti, 385,8 se jih je pa vseeno nabralo do Iga. Avto je računal povprečno porabo na 13 kWh / 100 km, temu pa je seveda pripomogla spet avtocesta. Statistika je kazala, da sem vseeno vozil 75% ekonomično, 17% normalno ter 8% dinamično. Tale dinamična vožnja je ful hecna. Mal stopiš po gasu pa takoj skoči gor za kakšen % ali 2.

Stil vožnje - Ig

Še to, ta modra tanka črtica pod Economical se seli pod Normal ali pod Dynamic, odvisno od moči, ki gre v elektromotor. Opazil sem, da iz Economical preskoči v Normal pri cca. 37 kW, na Dynamic pa vsakič, ko prehitevaš malce bolj brzinsko. Da se procenti dinamične vožnje zmanjšajo, pa je potrebno kar nekaj precej mirnih kilometrov.

Šesti postanek – Lj Šentvid

No, za tega kolega pa nisem imel nič več za oddati, sem mu pa uspel oddati eno od sirovih štručk, ki sem jih imel s seboj. Pravzaprav sem imel 3 štručke in 2 banani, pa sem čisto pozabil na to. Ups 🙂

Avto še kar ni obupal in je kazal še 17% napolnjenosti, kljub temu, da je bilo od jutra za nama že 412,8 km. Povprečna poraba se je spustila na 12,9 kWh / 10 km, čas poti je pa skočil na 8 ur in 2 minutki. Uf. Kar lepa cifra. Slikal sem tudi statistiko vožnje: 83% ekonomično, 15% normalno in samo še 2% dinamično. Pač ja priznam, če sem pa že tako daleč prilezel brez vmesnega polnjenja, bom pa ja prilezel še do doma.

Končno doma

Danes sem želel slikat, kako v Koni izgleda simbol želvice. Pa se mi ni dalo več vozit naokoli. Bom pač imel samo sliko “Turtlesport” samo iz Ioniqa 🙂

Domov sem prispel s 13% iskric v akumulatorju ter 434,1 km več na števcu avta (od jutra). Celoten čas poti je narastel na 8 ur in 35 minut. Kako je pasalo zlezt iz avta na domačem dvorišču, uff!

Povprečno porabi sem obdržal na 12,9 kWh / 100 km, avto pa je še kar kazal 57 kilometrov dosega. Ka si ti ja nor 😀

Časi polnjenja

Tole je slika menija, kjer so prikazani časi polnjenja akumulatorja. Avto je izračunal, da se bi na DC hitri polnilnici (ne vem koliko kW polnilnice jemlje za izračun) napolnil v uri in 44 minut – do 100%! Do 80% zna biti bistveno hitreje, saj pri 73% na 50 kW polnilnici moč pade na cca. 37 kW. To je pa že kar divja stopnička.

Avto je opremljen s 3-faznim polnilcem moči 11 kW, kar bi v teoriji pomenilo, da se na tej moči napolni v 7 urah in 10 minutah. Na klasično šuko vtičnico (verjetno 10 A, nisem niti preverjal) pa bi potreboval slabih 33 ur. Toaster izklopit pa avto vklopit za 33 ur. Divje, ampak se da.

Sam imam polnilnico, ki dinamično prilagaja moč ( https://smart.evsvet.eu/ ) in imam omejeno na max 23 A skupno (torej tok polnilnice + tok hiše). Glavno varovalko imam 25 A pa je res ne bi rad odkuril.

5,1 kW

Ha, ravnokar sem opazil, da je avto napisal 47 km dometa, ko sem ga priklopil na kabel. Hecno 🙂

Avto bo poln v cca. 14 urah, verjetno pa ga ne bom uspel napolniti na 100% pred vrnitvijo na Brnčičevo. Upam, da mi ga uspe napolniti čim več čez noč.

Zaključek

64 kWh v avtu takšnega velikostnega razreda je po mojem skromnem mnenju dovolj. V Ioniqu imam narejenih cca. 72000 km, pa mi še ni uspelo ostati brez elektrike, z avtom s 64 kWh akumulatorjem je pa to res stvar preteklosti. Da bi z Ioniqom šel v Postojni na avtocesto s 35%, bi bil že kar malce živčen, če bo postaja na Razdrtem prosta oz. če bo delovala. Mogoče bi ga celo stisnil do Loma ampak dvomim. >90 km/h po avtocesti je nevaren šport.

To je to. Ura je pol enih v ponedeljek, čez par ur moram bit spet na nogah in v službi.

Verjetno bo še kaj za popravit, če kdo kaj hecnega najde naj mi pove, pa bom popravil oz. dodatno obrazložil.

Dodatek

Naslednji dan, ko je bil avto poln sem šel za štos pogledat, kakšen domet bo avto napisal. Slike povedo več 🙂

Eco domet Comfort domet Sport domet

Eko način: 445 km
Comfort način: 439 km
Sport način: 433 km
Klima je bila nastavljena na 21 °C.

Avto sem prevzel 29.5. V soboto 30.5. sem vozil malček bolj dimanično, kar se pozna na povprečni porabi. Rekorda v varčni vožnji pa nisem podrl 🙂

Od Ljubljane do Prage in nazaj

No, pa da vidim, kako se obnese “bloganje” 🙂

Na kratko

Prejšnji teden sem skočil v Prago – tisto ta pravo, Češko, seveda. Nisem šel na pivo ampak na malce bolj resne zadeve, zato sem bil časovno s prihodom nekoliko omejen. Prihod je bil planiran v sredo, nekje do 18h +- 1 ura.

Glede na trenutne razmere glede EV polnilnic, nisem imel kaj veliko izbire glede poti. Pomagal sem si z zemljevidi plugshare ter goingelectric (predvsem plugshare), kjer sem si že prejšnje dni z zanimanjem ogledoval možne poti. Z vidika EV polnilnic, sta nekako možni 2:

  • Ljubljana
  • Maribor
  • Gradec
  • Dunaj
  • Brno
  • Praga

ali pa:

  • Ljubljana
  • Jesenice
  • Beljak
  • Salzburg
  • Linz
  • Češke Budjejovice
  • Pisek (edina hitra polnilnica v tem delu CZ)
  • Praga

Razlika v kilometrih niti ni tako velika, kot je razlika v času. Kako to vem? Ker sem šel do Prage po prvi poti, nazaj pa po drugi varianti.

Kako sem potoval?

  • Udobno
    • ni bilo nikakršnega varčevanja s klimo / gretjem (večinoma nastavljeno na 21 °C in vklopljena avtomatika)
      • OP: ADS sistem sem imel večino časa izključen, ko pa je nazaj grede padal dež, pa sem ga vklopil, saj se je bistveno manj rosilo – je pa res, da je zaradi tega klima “žrla” tudi po 2 kW (auč)
    • 90% časa, če ne več, sem uporabljal aktivni tempomat (vem, da je zaradi tega višja poraba)
    • LKAS vklopljen ves čas (to samo pomeni, da ga ob vklopu avtomobila nisem izklapljal 🙂 )
  • Če je bilo le možno, sem prišel na polnilnico z vsaj 30 % energije oz. z “rezervo” do naslednje, če kakšna ne bi delovala
  • Hitrosti po AC nekje do 112 km/h po tempomatu, če je bila omejitev nižja, seveda po omejitvah
    • ko pa sem prehiteval – torej na prehitevalnem pasu, pa tudi do 140 km/h (nočem bit nevaren voznik)
    • uporabljal sem tudi ročice za nastavljanje regeneracije. Ko nisem uporabljal tempomata, sem večinoma vozil brez regeneracije, ko pa je bilo potrebno zavirati, sem samo pridržal desno ročko (regeneracija skoči takoj na tretjo stopnjo)

Odhod od doma (27.6.2018)

Večer prej sem si naredil manjše nalepke na novem kablu, eno sem nalepil še na pokrov vtičnice na avtu. Na pamet še ne poznam vseh utripov, pa je takole še najbolj varno (da ne rabim s seboj jemati celotnih navodil za uporabo).

32 A prenosna polnilna postaja

Prenosna polnilna postaja

Pred odhodom sem poskrbel, da sem imel s seboj vsaj nekaj za pit. 1,5 l Radenska Medium je bila zvesta spremljevalka. No, vsaj, dokler je nisem porabil. Štartal sem seveda s 100% polnim akumulatorjem in prikazanim dometom 236 km. Zunanja temperatura je bila 14 °C.

Gume dovolj napolnjene (vse na 2,5 bara), obvezna oprema v avtu, kabli, adapterji, podaljšek, obleke itd. vse varno spakirano. Priklopim telefon na polnilec, nastavim pod do Lidla Maribor in odrinem. Ura je bila nekje okoli 6:30 zjutraj. takoj po tem, ko sem speljal z dvorišča, sem resetiral še potovalna računalnika (A in B) ter števec povprečne porabe.

Prvo polnjenje – Lidl Ptujska cesta

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Do Lidla sem prispel nekaj minut po odprtju – 8:10 zjutraj.

Medtem, ko so se celice v avtu polnile, sem se sprehodil po Lidlu in nakupil še nekaj hrane in pijače za seboj.

No, po pravici, še preden sem imel čas vstopiti v trgovino, me je za slabe pol urce zamotil gospod s psičkom, ki si je z zanimanjem ogledoval avto. Zanimale so ga vse “klasiične” stvari, ki jih ljudje ponavadi sprašujejo. Kakšen je domet, čas polnjenja, strošek polnjenja, kako je s servisi, strošek nakupa avtomobila … Vse stvari sem mu z veseljem razlagal, tudi razlika med Ioniq-om ter ostalimi EVji. Gospod je omenil, da se vsak dan vozi iz Pesnice v Graz v službo in že dlje časa ogleduje EVje. Do sedaj je gledal predvsem Nissan Leaf-a. Ko sem mu omenil, da je Leaf 40 kWh sicer odličen avto, a mu manjka hlajenje akumulatorjev, je odvrnil, da česa takšnega še ni zasledil. Sam proti Leaf-u 40 kWh nimam nič proti, me pa moti poteza Nissana, da takšne (pomembne) detajle zavestno skriva.

Po debati sem pogledal na postajo in videl, da je avto napolnjen že na 93 %. Gospodu sem se prijazno opravičil, skočil po nakupih in prišel nazaj do avta.

Ravno, ko sem Google navigacijo nastavljal na naslednjo destinacijo, mi je na okno potrkal drug gospod. Glede na to, da sem imel še nekaj časa na rezervi, sem še z njim spregovoril nekaj besed. Mislil je, da sem ravno prišel in da mu bom lahko pokazal, kako se avto napolni. Žal je bil avto takrat že precej poln in mu nisem mogel pokazati, kako enostavno je to vse skupaj. Za slovo mi je prijazen gospod dal majhen listek, kjer je zbral kazni za prekoračitev hitrosti v Sloveniji. Ko je še delal kot inštruktor vožnje, je moral te stvari poznati na pamet, sedaj pa tudi po končani karieri še vedno ozavešča ljudi 🙂

Takoj za mejo SLO – AT sem kupil tudi vinjeto za AT avtoceste. Ni se za hecat pa brez vinjete vozit po Avstriji. Tudi kamero, ki snema, kaj se dogaja na cesti, sem pred mejo izklopil. Kazni so namreč divje visoke za snemanje po AT.

Drugo polnjenje – Pro Rast Ilz

Aktivacija polnilnice: Maingau EinfachStromLaden kartica

Na tej postaji sem že polnil pred časom, ko sva z boljšo polovico obiskala Dunaj. Polnilnica deluje dobro, le LCD ekran je slabše viden – sploh, če nanj sveti sonček. Lokacija je super, le “pljunek” z avtoceste. Zraven te hitre polnilne postaje se nahajajo še 3 AC postaje. V glavnem, kar v redu.

Tretje polnjenje – Spar Parkplatz / Tanke Wien Energie

Aktivacija polnilnice: Maingau EinfachStromLaden kartica

Na tej postaji sem že hotel polniti pred časom (Dunaj). Takrat je bila napaka na polnilnici, saj ni imela povezave z internetom in ni mogla preveriti kartice. No, ta polnilnica je tokrat delovala. Tudi ta lokacija je super, spet le “pljunek” z avtoceste. Zraven te hitre polnilne postaje se nahaja Spar trgovina. Kar luštna.

Ustavil sem se za 21 minut, bolj kot ne za vsak slučaj. Kaj hočem, prvi večji roadtrip, “better safe than sorry”. Napolnil sem od 37 % do 84 %. Nima smisla vsakič čakati do 94 %, saj po 79 % začne hitrost polnjenja drastično padati. Za primer iz prakse: ko je Ioniq napolnjen na 93,5 % (po Torque), polni samo še z 10 kW! V primeru, da se plačuje čas, je to potem lahko drago polnjenje.

Četrto polnjenje – OMV / MCDonald’s

Aktivacija polnilnice: Smatrics RFID (0,45 € / minuto)

To počivališče se nahaja nad Dunajem in je to praktično zadnje hitro polnilni mesto (vsaj za CCS) pred Češko. McDonald’s je precej oblegan, zato se mi je avto ta čas dejansko napolnil na 94 %. To je bilo moje prvo plačljivo polnjenje tisti dan (pa hkrati tudi zadnje).

Ko sem prispel pred polnilno postajo, sem bil kar vesel, da sem že prej malce dopolnil. Ne samo zato, ker je ta postaja plačljiva (Smatrics), temveč tudi zato, ker je že nekdo polnil. To sicer načeloma pomeni, da polnilnica deluje, vendar pa bi se lahko moja pot precej podaljšala. Sploh, če bi tu stala kakšna Tesla s 100 kWh in priklopljen na CHAdeMO. No, v praksi je sicer to manj verjetno, saj Smatrics računa 0,45 € na minuto polnjenja. Ni zanemarljivo, ni pa tudi konec sveta 🙂

H sreči je bil e-Golf že na 100% (zanimiv podatek: e-Golf se preko CCS napolni na 100%!) in sem samo prestavil polnilni kabel v moj avto ter aktiviral polnilnico. No, pa tudi e-Golfu sem zaprl pokrovčka. Ko pa sem se okrepčal (in olajšal – namig, pojdite na WC preden naročite hrano, dobite kuponček za 0,5 €, toliko, kolikor stane uporaba WCja!) in hodil nazaj do avta, je bil zraven mojega parkiran še en siv Ioniq. Stricu se je očitno mudilo, saj ga je priklopil kar na Type2. Moj avto je bil namreč že na 100% vendar je bil kabel očitno prekratek, da bi ga lahko drug Ioniq koristil. Ali pa se ni spomnil, da ga lahko parkira tudi z nosom naprej. Ne vem 🙂

Kakorkoli, odpravil sem se proti … Češki 🙂

Peto polnjenje – Lidl Brno Osová

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Predzadnje polnjenje sem opravil v Brnu. Parkiral sem se pred Lidl, priklopil avto in odšel malce pogledat, kaj imajo drugačnega, kot pri nas. Ugotovil sem, da predvsem valuto. Nič ni v evrih, zato se cene na prvi pogled zdijo hecne 🙂 Ko pa sem pretvarjal iz CZK v EUR, niti ni kakšne bistvene razlike za npr. akumulatorski udarni vrtalnik. To ceno sem vedel na pamet, sam imam zelo podobno doma. Akumulator bi mogoče celo še pasal.

Po končaih nakupih počasi (ampak res – počasi) odkorakam na drugo stran parkirišča do avta. Ravno odklenem avto in zložim stvari not, ko se zraven precej neslišno pripelje Leaf prve generacije. Gospod je bil malce presenečen, ker je ta postaja večinoma prosta. Angleško ni znal kaj dosti, videti pa je bil precej živčen. Človek skoraj dobi občutek, da se mu je mudilo 🙂 Razložil sem mu, da potrebujem še 2 minuti (realno, avto je bil namreč že na 93 %), to pa je razumel. Ne vem sicer ali je bol razumel “2 more minutes” ali “še 2 minuti”. Kakorkoli, jasno mu je bilo, da bom hiter. Priklopil je CHAdeMO kabel v avto in odšel v trgovino. Ko sem končal s polnjenjem, sem pritisnil Start na CHAdeMO priključku. Postaja ni imela časa niti pomislit, da bi ventilatorje izklopila 😉

Šesto polnjenje – Lidl Průhonice

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Načeloma tega polnjenja ne bi potreboval, vendar sem imel še dovolj časa na razpolago, akumulator pa tudi ni bil več prav poln. Eden od razlogov je ta, da sem po poti izpustil načrtovan postanek na E. ON Jihlava. Čehi so ravno takrat popravljali cesto in so razdelili pasova na prehitevalni pas za kamione (omejitev 80) ter na hitrejši pas (omejitev 100 km/h) za osebna vozila in kombije, ki je potekal po nasprotnem prehitevalnem pasu. No, tu sem računal, da bom lahko po koncu del na cesti zavil na izvoz. Namig: ni bilo možno. Saj, če bi cca. 8 kilometrov nazaj gledal table (pa jih nisem), bi videl, da z levega pasu ne bo možno zaviti na izvoz. Opcija je sedaj bila, da naredim 20 km obvoz in obrnem. Druga možnost pa, da malce upočasnim tempo (90-100 km/h) in nadaljujem do Prage. Skrbelo me je namreč, da, če polnilnica ne deluje ali pa je zasedena (Tesla ali kakšen 40 kWh Leaf, ki je na tretjem DC polnjenju danes), bi obtičal za vsaj eno uro, če ne več. V tem primeru se bi mi lahko zgodilo, da bi imel problem. No, na tej lokaciji je sicer nekaj Tesla Superchargerjev, tako da bojazni, da bi Tesla zasedala plačljivo polnilnico res ni. Lahko pa, kakor zapisano, že kdo polni.

Tako sem do Prage vozil večji del poti za prikoličarjem. Držal sem varnostno razdaljo cca. 2 sekundi (max po tempomatu). Moram reči, da je kar precej nelagoden občutek, ko te v klanec prehitevajo drugi kamioni – ta, ki je prevažal Kozla je bil očitno kar naložen, saj v klance ni zmogel hitrosti čez 70-75 km/h. Časa sem še imel nekaj viška, zato se mi ni preveč mudilo.

Cilj – hotel v Pragi

Včasih je fino, če bi človek kdaj pogledal kako oddaljen je cilj od zadnje polnilnice. No v mojem primeru je bilo to točno 1 kilometer. Če bi vsaj pogledal doma, ne pa, da sem samo polnilnice iskal. Hihi 🙂

Kakorkoli, v hotel sem prispel praktično z enako procenti, kot sem odšel z Lidla. Na recepciji sem vprašal, če je kakšna možnost, da priklopim svoj električen avto. Gospodična za pultom je takoj klicala hišnika, saj ni vedela, kje takšen priključek je. Na koncu ji je hišnik le uspel razložiti, kaj moram zaviti v parkirni hiši, da pridem do želenega priključka – seveda nisem pričakoval kaj več kot šuko. Pa točno to sem dobil. Sicer šele 3. parkirno mesto stran, ker pa sem imel s seboj podaljšek, to ni bil noben problem. Prenosno polnilnico sem nastavil na 6 A (več kot dovolj za čez noč), nato pa sem odšel v sobo ter kasneje na večerjo. Po večerji sem skočil preverit, če je z avtom ter kabli vse ok. Pomagal sem si s Flir One termalno kamero, ki je pokazala, da ni nobene posebnosti. Verjetno bi lahko tok nastavil višje, pa ni bilo potrebe, saj sem od 70% do 100% polnil čez noč.

Odhod iz hotela

Po sorazmerno kratki noči (od pol enih zjutraj do cca. 6h zjutraj) sem še pred zajtrkom šel preverit stanje avta. Vse se je izšlo, avto je bil napolnjen na 100%. Kable sem v miru pospravil in odšel na zajtrk.

Po zajtrku sem opravil obveznosti (do cca. 16h), nato pa se odpravil domov. Kakor se spomnim, sem iz Prage štartal z nekje 81 %. Vmes sem naredil skupno 46 kilometrov, nato pa počasi štartal proti domu. Ko sem v Googla vnesel naslov polnilne postaje E.ON Jihava, me je Google opozoril, da je na tej poti več nesreč in se pot podaljša za vsaj 2 uri. No, to pa se splača premisliti, kaj sedaj. Če sedim v avtu 15 minutk in premišljujem in preračunavam možnosti to ni nekaj groznega, saj lahko teoretično prihranim kakšno uro ali celo 2 vožnje.

Že za pot gor sem si ogledoval možnost čez Pisek, Budjejovice, Linz in Salzburg. Trenutno se to sploh ni zdela slaba ideja, saj tam ni bilo niti enega zastoja, niti ene nesreče. Na poti do Brna bi imel vsaj 3 zastoje/nesreče. Edini problem lahko nastane, če edina polnilnica E.ON Pisek na poti, ne deluje. Če je zasedena bom že počakal, se mi ne mudi. Polnilnica žal ni povezana v splet (vsaj na PlugShare je takšna informacija), zato sem se zanašal samo na zadnje potrjene obiskovalce. Plan B bi bil iskanje Type2 polnilnice, plan C pa, da tam nekje prespim, avto priklopim čez noč in v petek zjutraj nadaljujem pot. Bi že. Če se ljudje vozijo po balkanu z EVji, sem bom pa tudi sam nekako znašel 🙂

Prvo polnjenje – E.ON Pisek

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Več sreče, kot pameti bi mi dejal oče. Polnilnice sicer nisem takoj našel (malo sem si ogledoval stranske ulice s pomočjo Googla), nato sem s pomočjo slik in lokacije na PlugShare našel dotično postajo. Bil sem presenečen, saj je postaja blizu neke šole (se mi zdi?), zraven je samo malce večje parkirišče. Verjetno bi našel še marsikaj, pa se mi ni ravno dalo hoditi + moral sem par stvari urediti. Polnilnica je postavljena dobesedno … Ne vem no, po domače “kar nekje”. Ampak pride pa hudo prav 🙂

Drugo polnjenje – SMATRICS Schnellladestation Autobahn McDonalds Vorchdorf

Aktivacija polnilnice: Smatrics RFID (0,45 € / minuto)

Lakota me daje. Mene in avto. Ravno pred izvozom je začel jokat, da ima prazen akumulator. Sam sem tudi ugotovil, da že kar nekaj ur nisem nič jedel. Tale postanek je sicer dlje od prej načrtovanega, vendar tisti prej ni imel (hitre) hrane blizu. Ne odobravam preveč McDonald’s-a ampak v sili tudi hudič muhe žre 🙂 (pa tudi na vsake toliko paše junk food)

Ravno par km pred izvozom me prehiti črn Nissan Leaf 40 kWh. Pa sem dober za eno uro, sem si mislil. No, nisem se bistveno zmotil 😦 gospodična je avto seveda priklopila za skoraj eno uro. Ta čas sem se v miru najedel + še kake 20 minutk sem moral počakati, da sem lahko začel polnit. Avto sem napolnil do 69%, nato pa sem odrinil proti Salzburgu.

Tretje polnjenje – Salzburg AG

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Polnilnica je postavljena zraven BurgerKing-a, tako, da je za lačne to tudi dober prostor za postanek. Ta polnilnica je tudi povezana na PlugShare, tako, da sem lahko videl, da polnilnica deluje. Na tej polnilnici sem prvič videl, da se avto popni z več kot 50 kW. Prilagam tudi temperature akumulatorjev – ni pretresljivo.

Četrto polnjenje – Gasthof Laudersbach in Sinnhub

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Predzadnje polnenje sem opravil pri gostilni Laudersbach. Najprej sem sledil Google navigaciji in posledično obračal pri neki stanovanjski hiši. Verjetno nisem bil prvi 🙂 Bil sem že kar pozen, zato sem sedež v avtu nagnil nazaj in malce zamižal. Predramil me je zvok odklepa kabla, ki je v tihem okolju precej slišen. Ko sem se dovolj zbrihtal, sem precej potihem odpiskal naprej. VESS imam navado izklapljati, če nisem res v kakšnem mestu. Odpiskal pa zato, ker na žalost kar dobro slišim piskanje IGBTjev, ko proizvajajo izmenični tok za elektromotor.

Peto polnjenje – Radovljica jug

Aktivacija polnilnice: Petrol RFID (0,2 € / minuto)

Ni kaj dosti napisati. Pričakoval sem, da bom vsaj malo prej na tej polnilnici, pa enostavno ni zneslo. Tako vožnja kot polnjenje terjata čas. H sreči nisem imel do Slovenije na tej poti niti enega samega zastoja. V nasprotnem primeru bi se čas potovanja podaljšal, poraba pa sorazmerno s hitrostjo, zmanjšala.

Prihod domov

Domov sem prišel ob 3. uri in 10 minut zjutraj. Nisem bil ravno spočit, prav hudo zmatran pa tudi ne. LKAS in ACC sta izjemno olajšala potovanje. Sploh pa je tu zaslužna tudi Sola, saj njihov ledeni čaj paše zelo lepo v volanski obroč. Na avtocesti po AT in SLO sem praktično samo prižigal in ugašal dolge luči. Roke sem imel vedno pripravljene, da v trenutku prevzamem nadzor, če bi prišlo do kakšne nepredvidene situacije. Ko se avto namreč odloči, da je npr. ovinek prehud, bo samo izklopil LKAS in smer potovanja v tem primeru odloča sreča. No, tu pa sem volan v trenutku nazaj prijel, da sem obdržal smer vožnje. S Solo se tudi nisem hecal, ko je bil gostejši ali gost promet, ter, ko sem prehiteval. Igral sem se samo na praznih cestah. Tako pozno načeloma ni kakšnega hudega prometa.

Zaključek

Za celotno pot sem porabil 18 ur in 37 minut, naredil pa sem 1412 km. Polnjenja je bilo še 4 ure in 11 minut, cca. 35 minut pa sem porabil za “čvekanje” pri Lidlu MB 🙂

Skupno sem bil na poti 23 h in 23 minut (polnjenje + vožnja).

Povprečni čas hitrega polnjenja je bil 22 minut in 49 sekund.

Celoten strošek polnjenj je bil 21,95 €. 2x Smatrics (9,07 € + 10,28 €) in 1x Petrol (2,6 €).

Naslednji dan sem šel slikat še rezultat, ki ga je avto shranil v računalnik. Tistih 46 km je bilo cca. 1h vožnje po Pragi in okolici, kjer sem imel opravke.