NORO

Ne morem drugače začeti, kot s tem. 64 kWh akumulator je popolnoma presegel moja pričakovanja in hkrati potolkel še zadnje dvome v meni, da potrebujem avto, ki bo naredil več kot 350 km na polnjenje.

Da na kratko povzamem, za kaj se gre. Na mojem Ioniqu je bilo potrebno opraviti izreden servis – menjava motorja. Zakaj, kako je do tega prišlo, ne vem. Vem edino to, da so fantje na Avto Bincku (Hyundai – Brnčičeva) v soboto menjali motor, meni pa za čez vikend posodili Kono EV. Že dlje časa me mika menjava avta (počasi bo dopolnil tretje leto), tole pa je bila idealna šansa preizkusit kakšna je razlika, če imaš večji akumulator. Za tole izkušnjo se jim res res najlepše zahvaljujem. Noro 🙂

Pot

 

Na pot sem štartal nekaj čez 8 zjutraj. Avto je kazal dometa 396 km v sport načinu. Aja, da se razumemo, plan je bil voziti po zgornjih mejah omejitev ter v sport načinu. Zakaj? Zato, ker če s tem načinom dosežem dober rezultat, je v eco načinu domet lahko le še večji.

Prvi postanek – Golnik

Najprej sem skočil do kolega, ki živi blizu Golnika. Do njega sem prispel z 91% (če se prav spomnim, pozabil sem slikat). Po malce daljšem postanku sem jo mahnil naprej proti Kranjski Gori oz. Vršiču.

Drugi postanek – Vršič

Zver. Ne vem kako drugače opisati ta avto. Manjka mu 4-kolesni pogon pa malo več nežnih materialov v notranjosti, pa že ne bi več našel primerne besede zanj.

Kar se pa tiče tehnologije pa lahko samo naštejem par dejstev. Na poti na in z Vršiča, so se mi umikali tako avti, kot motoristi. Pa nisem divjal, držal sem varnostno razdaljo ampak so bili vsi tako uvidevni, da so mi dali prednost. Konin 150 kW motor je veselo žvižgal ob vsakem pritisku pedalke za plin. Občutek je tako nor, da sem se gor peljal brez glasbene spremljave v kabini.

Nima veze, kako strm je klanec, avto enostavno gre. Malce je sicer hecen občutek nekega umetnega “turbo lag-a” (ne znam poslovenit) ampak sem se ga kar dobro privadil. Po domače, ko pohodiš gas pri Ioniqu v sport načinu avto vsakič veselo poskoči. Res vsakič. Pri Koni pa je ta poskok bolj postopen, z malce zamika. Če primerjam, Tesla Model S nima praktično nikakršnega zamika med trenutkom, ko pohodiš pedal in do takrat, ko avto poskoči. Pri Ioniqu tega tudi ni, je pa seveda v primerjavi s Teslo občutek… Hehe, pač, precej manj pride do izraza 🙂
Kona pa vsakič malce zamudi, tudi, ko spustiš pedal je malce zamika, da gume prenehajo trgat asfalt (do tega ni prišlo, mišljeno kot prispodoba!)

V glavnem, na vrhu sem se malce sprehodil, naredil par fotk, malce raztegnil noge in hrbet, se nadihal svežega zraka in se mentalno pripravil za naslednji del poti.

Aja še par podatkov za geeke: na vrh sem prispel z 71%, skupno sem opravil 120 km poti, povprečna poraba je bila 17,2 kWh / 100 km, na poti sem bil 2h in 35 minut.

Mogoče še zanimiv podatek:

Avta nisem preveč šparal, vozil sem dokaj normalno. No. Normalno ima sicer pri vsakem svoj prizvok, pač nisem divjal. Pa preden se kdo vpiči v fotko, avto sem po postanku prižgal, nisem pa še prestavil v sport način 😉

Tretji postanek – BS Šempas jug

Ko sem štartal z Vršiča, sem si nastavil navigacijo na naslednjo destinacijo – Košana. Ulala, sem kar malce oči izbuljil, ko sem videl Googlov izračun poti. Še dobro, da imam očala, da mi ni bilo potrebno iskati očes 😉

Stric Google je izračunal dobre 3h poti do tam. V kolikor bi se držal prvotnega plana, bi šel vse po stari cesti, ker pa ta avto ni bil opremljen z radarskim tempomatom, me je pričela boleti desna noga. Levi nogi je fino, nima pri avtomatiku kaj delat, samo malce se premetava. Desna pa je bila precej obremenjena. Zelo pomagata obvolanski ročici za spreminjanje stopnje regeneracije ter držanje leve ročice za res močno regeneracijo. Pri ovinkih z Vršiča se zavore praktično nisem dotikal. Na par mestih seveda ni šlo drugače, sem se je pa precej izogibal.

Opazil sem tudi, da avto ne zna povsem “jadrati”. Tudi, če mu regeneracijo (rekuperacijo) postaviš na nivo 0, bo avto še vedno regeneriral od nekje 2 kW pa do 4 kW. Sliši se malo ampak na rahlih klančkih navzdol sem občasno prestavil celo v N, da mi ni bilo potrebno dodajati “plina”. Uf, naj mi nekdo pove s čim lahko to besedo zamenjam. Tu “plin” res nima kaj delati 🙂

Da se vrnem nazaj h temi. Ker se mi ni dalo več vozit po regionalnih cestah, sem se preko industrijske cone Kromberk (pri NG) preusmeril na avtocesto. Uvoz je hkrati izvoz za počivališče Šempas jug (smer Lj). Al je pasalo mal pretegnit noge. Ta postanek je bil po celih 2 urah vožnje brez minutke pavze. Ampak največji hec?

Avto je imel še kar 61% energije v akumulatorju! Kot voznik sem bil takrat že kar precej utrujen, avto pa očitno prav nič.

Še malo statistike za geeke: prevoženih 233,1 km, povprečna poraba 11,3 kWh / 100 km, čas vožnje: 4 h 45 minut. Avto je kazal, da sem 75% vozil ekonomično, 19% normalno in 6% dinamično. Ja, to pa naredijo omejitve 90 km/h ter prehitevanje kolesarjev, traktorjev, mopedistov (mopedov, ki niso šli več kot 40-50 km/h).

Četrti postanek – Košana

Pot sem nadaljeval po hitri cesti ter avtocesti vse do Postojne. Promet se je sicer že gostil, ni pa še bilo nobene panike. Na izvozu sem sledil tablam za Pivko, nato za Košano.

V Košani sem pozabil karkoli pametnega slikat, zato nimam podatkov 😦

S kolegi smo šli na kratko kavico v Pivko, nato sem jih zapeljal nazaj domov v Košano. Dodatnih nekaj km, ki na zemljevidu zgoraj niso vidni, saj mi Google ni dovolil dodati niti ene spremembe poti več. Ni bistvenega pomena 🙂

Ko sem se vključeval nazaj na avtocesto, je avto kazal še 35% napolnjenosti. Kilometrov se je obrnilo že celih 330 pa nekje okoli 700 metrov. Povprečno porabo je avto zabeležil kot 13 kWh / 100 km. Čas na poti je bil 6 h in 28 minutk. Še dobro, da sem se spomnil vsaj to slikati.

Tu pa pogrešam AutoPi. Če bi ga imel v tem avtu namesto v Ioniqu, bi lahko vse za nazaj pogledal grafe hitrosti, moči, % aku, GPS zapis celotne poti… Pa ga nisem imel. Ah, bom že preživel 😀

Peti postanek – Ig

Danes je bil pač dan obiskov (in dostave, saj sem bil praktično vsem kolegom nekaj dolžan dostavit), pa sem skočil še do Iga.

Iz Košane sem štartal proti Pivki in Postojni, kjer sem se vključil na avtocesto. Na avtocesti pa že taka gužva in nestrpnost, da se samo čudim, da ni pokalo. Na prehitevalnem pasu smo se vozili nekje do 120 km/h max, vozni pa med 70 in 90 km/h. Vmes se je našla še ena nesrečna duša, ki ga je gužva tako izjemno motila, da nas je vse prehiteval kar po odstavnem pasu. Pa daleč od tega, da bi šel počasi. Malce po odstavnem pasu, malce je vijugal med kolonama, spet na odstavnega.. V glavnem, bedak in egoist.

Tudi meni je šla gužva vedno bolj do živega (fantomska zaviranja, držanje varnostne razdalje je bilo nemogoče, saj so se vsi vrivali itd.) in sem se odločil, da avtocesto zapustim na Vrhniki. Lepo v miru, praktično sam na cesti, sem se čez Podplešivico in Podpeč pripeljal na naslednji cilj – Ig. Kolega sem (upam) malce razveselil z eno krajšo demo vožnjo ter debato o avtu, malce sva še počvekala, nakar sem jo mahnil naprej proti Ljubljani.

Akumulator še kar ni bil prazen, kazal je še celih 23%. V kilometrih je avto v sport načinu to prevedel v 105 km. Zakaj poudarjam v sport načinu? Zato, ker ne Ioniq EV (28 kWh) in ne Soul EV ne spremenita izračuna dometa, če spremeniš način vožnje. Tale nova Kona pa dejansko spreminja številko dometa že samo z izbranim načinom vožnje. Saj razlike niso velike, cca +- 20 km, nekaj pa vseeno je. 20 kilometrov pri polnem akumulatorju namreč.

Dan se je že kar malce vlekel saj sem sedel v avtu 7 ur in 20 minut. Kilometrov sicer ni bilo toliko, kot, če bi se cel dan vozil po avtocesti, 385,8 se jih je pa vseeno nabralo do Iga. Avto je računal povprečno porabo na 13 kWh / 100 km, temu pa je seveda pripomogla spet avtocesta. Statistika je kazala, da sem vseeno vozil 75% ekonomično, 17% normalno ter 8% dinamično. Tale dinamična vožnja je ful hecna. Mal stopiš po gasu pa takoj skoči gor za kakšen % ali 2.

Še to, ta modra tanka črtica pod Economical se seli pod Normal ali pod Dynamic, odvisno od moči, ki gre v elektromotor. Opazil sem, da iz Economical preskoči v Normal pri cca. 37 kW, na Dynamic pa vsakič, ko prehitevaš malce bolj brzinsko. Da se procenti dinamične vožnje zmanjšajo, pa je potrebno kar nekaj precej mirnih kilometrov.

Šesti postanek – Lj Šentvid

No, za tega kolega pa nisem imel nič več za oddati, sem mu pa uspel oddati eno od sirovih štručk, ki sem jih imel s seboj. Pravzaprav sem imel 3 štručke in 2 banani, pa sem čisto pozabil na to. Ups 🙂

Avto še kar ni obupal in je kazal še 17% napolnjenosti, kljub temu, da je bilo od jutra za nama že 412,8 km. Povprečna poraba se je spustila na 12,9 kWh / 10 km, čas poti je pa skočil na 8 ur in 2 minutki. Uf. Kar lepa cifra. Slikal sem tudi statistiko vožnje: 83% ekonomično, 15% normalno in samo še 2% dinamično. Pač ja priznam, če sem pa že tako daleč prilezel brez vmesnega polnjenja, bom pa ja prilezel še do doma.

Končno doma

Danes sem želel slikat, kako v Koni izgleda simbol želvice. Pa se mi ni dalo več vozit naokoli. Bom pač imel samo sliko “Turtlesport” samo iz Ioniqa 🙂

Domov sem prispel s 13% iskric v akumulatorju ter 434,1 km več na števcu avta (od jutra). Celoten čas poti je narastel na 8 ur in 35 minut. Kako je pasalo zlezt iz avta na domačem dvorišču, uff!

Povprečno porabi sem obdržal na 12,9 kWh / 100 km, avto pa je še kar kazal 57 kilometrov dosega. Ka si ti ja nor 😀

Tole je slika menija, kjer so prikazani časi polnjenja akumulatorja. Avto je izračunal, da se bi na DC hitri polnilnici (ne vem koliko kW polnilnice jemlje za izračun) napolnil v uri in 44 minut – do 100%! Do 80% zna biti bistveno hitreje, saj pri 73% na 50 kW polnilnici moč pade na cca. 37 kW. To je pa že kar divja stopnička.

Avto je opremljen s 3-faznim polnilcem moči 11 kW, kar bi v teoriji pomenilo, da se na tej moči napolni v 7 urah in 10 minutah. Na klasično šuko vtičnico (verjetno 10 A, nisem niti preverjal) pa bi potreboval slabih 33 ur. Toaster izklopit pa avto vklopit za 33 ur. Divje, ampak se da.

Sam imam polnilnico, ki dinamično prilagaja moč ( https://smart.evsvet.eu/ ) in imam omejeno na max 23 A skupno (torej tok polnilnice + tok hiše). Glavno varovalko imam 25 A pa je res ne bi rad odkuril.

Ha, ravnokar sem opazil, da je avto napisal 47 km dometa, ko sem ga priklopil na kabel. Hecno 🙂

Avto bo poln v cca. 14 urah, verjetno pa ga ne bom uspel napolniti na 100% pred vrnitvijo na Brnčičevo. Upam, da mi ga uspe napolniti čim več čez noč.

Zaključek

64 kWh v avtu takšnega velikostnega razreda je po mojem skromnem mnenju dovolj. V Ioniqu imam narejenih cca. 72000 km, pa mi še ni uspelo ostati brez elektrike, z avtom s 64 kWh akumulatorjem je pa to res stvar preteklosti. Da bi z Ioniqom šel v Postojni na avtocesto s 35%, bi bil že kar malce živčen, če bo postaja na Razdrtem prosta oz. če bo delovala. Mogoče bi ga celo stisnil do Loma ampak dvomim. >90 km/h po avtocesti je nevaren šport.

To je to. Ura je pol enih v ponedeljek, čez par ur moram bit spet na nogah in v službi.

Verjetno bo še kaj za popravit, če kdo kaj hecnega najde naj mi pove, pa bom popravil oz. dodatno obrazložil.

Dodatek

Naslednji dan, ko je bil avto poln sem šel za štos pogledat, kakšen domet bo avto napisal. Slike povedo več 🙂

Eko način: 445 km
Comfort način: 439 km
Sport način: 433 km
Klima je bila nastavljena na 21 °C.

Avto sem prevzel 29.5. V soboto 30.5. sem vozil malček bolj dimanično, kar se pozna na povprečni porabi. Rekorda v varčni vožnji pa nisem podrl 🙂