Nekega lepega dne me je kolega Stanislav povabil, če bi skočila do Bruslja, nato pa bi potegnila še malce dlje, do Glasgowa.

No, temu ni bilo čisto tako, šlo se je namreč za to, da je bil s strani DeMS izbran kot vodja projekta izpeljave poti do COP26: https://www.globalevalliance.com/the-electric-road-to-cop-26/. Na kratko, gre se za to, da moramo ljudje čim prej začeti dekarbonizirati promet, obnašati se moramo začeti čim bolj trajnostno, če želimo zanamcem pustiti še kaj od našega prelepega planeta.

Ena od potencialnih rešitev je prehod na trajnostno mobilnost in to čim prej. No, točno sporočilo se glasi:

all new cars and vans sold have a plug in by 2030 and that by 2035 all new cars and light duty vans being sold in these markets should be fully zero emission.

https://www.globalevalliance.com/the-electric-road-to-cop-26/

Približna pot

Pot je šla približno takole. Ni čisto 100%, je pa dost dober približek. Pot sem začel sam iz Horjula, do Ljubljane, kjer sem pobral sotrpina Stanislava. Celotna pot je šla takole:

• Slovenija
• Avstrija
• Nemčija
• Luksemburg
• Belgija
• Francija
• Anglija
• Škotska

Nazaj grede pa z manjšo spremembo:

• Škotska
• Anglija
• Francija
• Belgija
• Nizozemska
• Nemčija
• Avstrija
• Slovenija

Zakaj Nizozemska namesto Luksemburga? 2 razloga: za mojega očeta sva nazaj grede “spotoma” pobrala kužka (planirano že prej), hkrati pa sva kot prva Slovenca polnila ne-Teslo na Teslinem Superchargerju 😁 Za slednje sva se odločila, ker sva naredila samo 20-minutni obvoz. Kaj pa je to 20 minut pri vseh teh urah in urah v avtu 😀

Sama pot je bolj podrobno opisana spodaj. Vseeno lahko napišem, da sploh ni bil nek hud podvig – napram mojim prejšnjim. Temu pripomore več dejstev: avtomobil z večjim akumulatorjem (eNirovih 64 kWh napram 28 kWh v Ioniqu), bistveno boljša polnilna infrastruktura, na koncu pa še vedno vseeno malce prav pridejo izkušnje. Z Ioniqom sem prevozil cca. 100.000 km in ga nisem nikoli spraznil tako nizko, da bi se avto ustavil. Enkrat sem se do doma pripeljal na zadnje iskrice, pa še to sem se potrudil. Nočem namreč uničevati akumulatorja in ga puščati ali prazniti na prenizko napetost.

Tokrat ne vem, če sva na kakšno polnilnico prišla z manj kot 13% SOC (State Of Charge). Pri tem avtku je to še vedno kar nekaj km dometa (40-60 km) rezerve.

Nekaj zanimivosti

Imam pa za opisati nekaj zanimivosti, 2 od teh od Fastned-a. Prva, ki nama je bila všeč, so bile strehe nad polnilnicami. Pa ne strešice, da pokrije samo polnilnico ampak konkretne strehe.

Autocharge

Druga res super zadeva pa sliši na ime “Autocharge”. Tako super rešitev, da si zasluži svoj podnaslov! 😁

Za kaj se gre? Pred polnjenjem avtomobila se v aplikaciji Fastned obkljuka opcijo Autocharge, doda plačilno kartico in sistem si po prvem priklopu avtomobila na polnilnico zapomni neko enolično identifikacijo vozila. Naslednjič se kabel samo še priklopi in avto se prične polniti. V aplikaciji se seveda da sproti spremljati kaj se dogaja, kot tudi prekiniti polnjenje.

Ko želimo polnjenje prekiniti, pač v aplikaciji pritisnemo “STOP”. Kabel odklopimo in že se peljemo dalje. Sistem je tako dodelan, da račun prileti še preden se uspemo zbasati nazaj v avto. Da ne delam diskriminacije, tako hiter je tudi Petrol 😋

Tudi sama cena kWh je lahko nižja, če se izbere mesečni paket (kar se praktično izplača že, če se dela 2+ polnjenji na mesec).

Bistvo je, da zadeve funkcionirajo ter da so res prijazne do uporabnikov. Standard CCS očitno omogoča nekakšno identifikacijo vozila, ki bi jo lahko koristili vsi. Edina slaba lastnost tega je to, da če avto menja lastnika, potem Autocharge ni najbolja rešitev, saj lahko računa polnjenje prejšnjem lastniku. Na to tudi sama aplikacija opozori ob vklopu funkcije!

Tesla Supercharger

Tudi zanimiva zadevšna. Polnilnice so pilotno odprli 1. novembra, midva pa sva planirala pot na Nizozemsko 2. novembra. Bi se lahko boljše pokrilo? Nekako mislim, da ne.

Po odprtju računa na Tesla aplikaciji, dodani plačilni kartici, priključenem avtu ter izbranem polnilnem mestu, se avto prične polniti. Tako enostavno!

Pay later

Tale zadeva sicer nima direktne povezave z EVji tako kot zgornje teme, so pa še vedno hudičevo dobre ideje. Po Otoku sva se vozila praktično brez enega funta oz. penija v žepu (ali kjerkoli drugje). Praktično povsod se da plačati s plačilno kartico.

Vse ok in prav dokler ne prideva na cestninsko postajo. Cash only. Po kratki paniki (cca. 15 sekund) najdeva en tak res velik zelen gumb, zraven pa napis: “Pay later”. Zakon zadeva. Če nimaš tistega funta in pol (ali 2,5, se ne spomnim točno) imaš časa, da plačaš do polnoči tistega (ali mogoče celo naslenjega?) dne. V nasprotnem primeru imajo slikan avto, tablico in voznika.

Zadevo sva koristila dvakrat. Prvič sicer nehote, ker sem na Humber Bridge mostu zavil na napačen pas in sva “padla” mimo cestninske. Kaj pa sedaj? Ma ni problema, greš na njihovo spletno stran, vneseš registrsko avtomobila, plačaš s kartico in… To je to. Po e-mailu dobiš račun za opravljeno storitev in to je to. Če ne bi plačala, bi dobil domov položnico (s precej višjim zneskom).

V podobno kategorijo bi vključil še Asfinag FLEX. Tu pred potovanjem v aplikacijo/sistem vneseš registrsko oznako avtomobila, povežeš gor PayPal in ko greš naslednjič čez katerokoli cestninsko postajo (naj bo to za mostove, tunele, prelaze…) ki jih ima čez Asfinag, se rampa lepo dvigne. Račun prileti v nekaj sekundah, prav tako SMS od banke, da sem opravil spletni nakup. Sliši se odlično, dokler ne prideš do kamere pozimi, ko je na tablici toliko snega, da postane neberljiva. To kliče po testu. Se kdo javi? 😋

Cene polnjenj

Cene polnjenj so lahko zelo zelo različne. Od zastonjskih (hvala Lidl!), do skoraj oderuških (Allego). Če imaš čas stvari planirati vnaprej, se lahko pride skozi dokaj poceni. Vedeti je potrebno to, da imajo Lidli sicer polnilnice odprte na 50 kW ampak ko se zaprejo trgovine, polnilnice prenehajo delovati.

Najbolj zanimivo je bilo, da višji, ko ima država standard življenja, bolj življenjske so cene polnjenja. Na Otoku se je dalo najti polnilnice že za 20 penijev na kWh (cca. 0,23€), kar je zelo dobra cena. Enaka cena je bila za vse tipe polnilnic tega ponudnika – naj bo to 22 kW AC, ali 350 kW DC polnilnica.

Opis poti

Samo malce v opozorilo, blog je bolj tehnično naravnan, za marsikoga zna biti bistveno preveč podatkov, spet za druge pa vseeno premalo 😅

Začetek poti smo SLO in SLO/IT ekipa ovekovečili v Gorici. Najin avto je bil postavljen na naši strani, avto, ki ga vozita Adriano Ruchini ter Elena Kalugina pa na Italijanski strani. Pozdraviti in nam zaželeti srečno pot so nam prišli še Anita Kramarič, Marjan Božič, Lucija Božič ter Julij Lozar.

Prvi dan (26.10.21): Horjul – Ljubljana – Augsburg

Pot sem začel v Horjulu okoli 16:40 ure. Najprej je šel avto v pralnico, ker je bil res umazan od del na cesti med Brezjem pri Dobrovi ter Podolnico. To se je kasneje izkazalo kot zelo dobra poteza.

V Ljubljano sem prispel okoli 17:30. Ko sva s Stanislavom vse spakirala v avto, sva kar direktno odrinila – okoli 17:50.

Prvo polnjenje – Altenmarkt

Prvil sva polnila na moji priljubljeni ABB polnilnici v Altenmarktu: https://www.plugshare.com/location/70092. Tu se je sicer ravno polnil Polestar, tako, da sva počakala slabih 20 minut, da je zaključil s polnjenjem. Kot info, polnilnica je postavljena zraven odlične gostilne, obisk toplo priporočam!

Polnila sva 34 minut, za polnjenje sva plačala 12,67€ – s kartico Gutmann. Mislim, da je bila to edina polnilnica, kjer se je obračunaval čas.

Pred to polnilnico sva sicer želela poskusiti srečo, če ima bližnji Lidl slučajno omogočeno polnjenje po končanem delovnem času. No, ugotovila sva, da ne 😂

Drugo polnjenje – Brunnthal

Tokrat sva šla bolj na sigurno in sva iskala mesto, kjer je postavljenih več polnilnic skupaj. Našla sva Hypercharger postaje od EnBW (https://www.plugshare.com/location/253468). Polnilnice sva aktivirala s kartico Shell Recharge. Ne spomnim se, koliko časa sva polnila oz. do kakšnih %.

Tretje polnjenje – Augsburg

Avto sva čez noč pustila na polnilnici, ki je kar malce skrita. No, verjetno ne bi bil tak problem najti polnilnice, če bi prišla tja še čez dan, malce po polnoči pa ima podjetje Lechwerke AG zaprta vrata. Ko sva vratarja vprašala, če je tu nekje polnilnica za EVje, je samo prijazno odgovoril, da seveda, takoj odpre vrata. Zabavno, sploh, ko si že malce skurjen od vožnje 😁 Polnilnica je bila ta: https://www.plugshare.com/location/36597

Ugotovil sem še eno stvar. Kabel, ki sem si ga sposodil od Ioniq-a, je samo enofazen. Avto je vseeno polnil s 7,1 kW (1f 32 A), čeprav ima 3-fazni 11 kW polnilec. No ja, lahko bi bilo slabše. Za to polnjenje sva plačala 18,35€.

Drugi dan (27.10.21): Augsburg – Wavre

Prespala sva v hotelu Ibis Augsburg Koenigsplatz. Zjutraj naju je pričakal lepo 100% napolnjen avto in sva tako z lahkoto nadaljevala pot. Hotel je namreč le nekaj minut hoje stran od polnilnice.

Četrto polnjenje – Kandel

Prvi postanek drugega dne sva opravila nič drugje kot spet na Hyperchargerju, tokrat pred trgovskim centrom Rossman v kraju Kandel. Na polnilnico sva prispela s 34%, polnila sva 35 minut, porabila 32,2 kWh in plačala 17,32 €.

Peto polnjenje – Neufchâteau

Po prejšnjem polnjenju sva jo pa mahnila direktino proti Belgiji. Prečkala sva Luksemburg brez da bi se za sekundo ustavila. Prvotni cilj je bil sicer Lidl Arlon (https://www.plugshare.com/location/247580), pa ga je zasedal Mercedes EQC, ki je še veselo srkal elektrončke. Nič, malce sva sicer počakala, če bi bil lastnik po nakupih v Lidl-u, po cca. 20 minutah pa sva imela dovolj čakanja in sva se odpravila na naslednjo polnilnico – Lidl Neufchâteau (https://www.plugshare.com/location/247580). Že od daleč je bil viden nek rdeč listek na polnilnici, načeloma to ne pomeni nič kaj dobrega. Ampak…

Tokrat sva očitno imela več sreče, kot pameti. Polnilnica je po priklopu avtomobila začela lepo polniti, brez vsakega problema. Med polnjenjem sva si oba postregla z lokalnimi dobrotami iz Lidla in počakala na konec polnjenja. Prijetno s koristnim 😁 Pri 72% sva avto odklopila, saj sva menila, da imava dovolj do cilja.

Šesto polnjenje – Wavre

Na cilj sva prispela s 47%, kar je bilo več, kot sva pričakovala. Tu mi je uspelo naresti nekaj več fotografij, kjer je razvidno več podatkov: o sami vožnji, stilu vožnje, prevoženih kilometrih v tistem dnevu (+ povprečna poraba in ure vožnje), prevoženi skupni km do sedaj (+ povprečna poraba in ure vožnje). Tu smo polepili avte, poslušali nekaj predavanj, prevzeli GEVA jakne, se podpisali na pano ter za 2€, kolikor stane parkiranje za čez noč na bližnjem parkingu, na 100% napolnila avto (spet z dobrimi 7 kW).

Tu bi se rad najlepša zahvalil Adrianu za prevoz od polnilnice do hotela. Po vsem sedenju bi bilo sicer popolnoma primerno malce pretegniti noge in se sprehoditi do hotela, po drugi strani pa pride kakšna minutka spanja več, še bolj prav 😁

Noč sva prespala v hotelu Novotel Wavre Brussels East. Poleg hotela so sicer Tesla Superchargerji, vendar si z njimi nisva mogla kaj dosti pomagati. Imajo tudi en schuko, kar pa je za tako velik akumulator bore malo.

Tretji dan (28.10.21): Wavre – Bruselj – Gravelines – Calais

Dopoldne smo se zbrali pred Atomiumom, kjer smo naredili nekaj (skupinskih) fotk. Pot do tam je bila brez posebnosti, če ne upoštevamo jutranje gneče.

Ko smo končali s fotografiranjem, smo se odpeljali v center Bruslja. Tam smo morali najti nek parkirni prostor, kar sploh ni bilo težko. Ogromno prostih parkirnih mest kar po ulicah. Tu se je izkazala aplikacija EasyPark!

eNiro izgleda kot kakšna igračka iz Kinder jajčka napram Teslama 😂

Naš urnik je bil ta dan kar natrpan, zato smo morali kakšno zadevo malce skrajšati. Dobili smo se na sedežu Avere, kjer smo podpisali deklaracijo (spodaj na fotografiji). Zatem pa so se nam Avere predstavili, nam predstavili svojo vizijo ter podali kar nekaj uporabnih informacij glede splošnega dogajanja na EV sceni.

Vmes smo se uspeli celo dobili z evropsko poslanko Tanjo Fajon. Za nas si je uspela odtegniti pol urice za malce klepeta. Med drugim smo izvedeli, da je pred kratkim tudi ona postala lastnica električnega vozila!

Povezava na FB zapis: https://www.facebook.com/tanja.fajon/posts/10158705241278741

Po končanem srečanje s Tanjo, so nas v Avere še pogostili z odličnimi sendviči, imeli smo še nekaj časa za druženje ter izmenjavo informacij.

Gravelines (FR)

V mestu Gravelines so nas pričakali odprtih rok. Ena prvih zadev, ki so nam jo povedali, je bila ta, da je mesto po izgradnji 4 stolpov nuklearne elektrarne zelo zaživelo. Sedaj imajo 6 stolpov, vsak proizvaja po 910 MW! Samo v letu 2017 so reaktorji skupno proizvedli 31,67 TWh, kar je zneslo 5,9% celotne energije proizvedene v Franciji. Ni kaj, trenutno je to 7. največja jedrska elektrarna na svetu (vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Gravelines_Nuclear_Power_Station).

Zanimivost: če bi vso energijo proizvedeno leta 2017 porabili za polnjenje mojega avtomobila, bi od 0 do 100% avtomobil napolnil cca. 494843750-krat (pustimo izgube). Druge kalkulacije prepustim vam, bralcem 😁

Sedmo polnjenje – Calais

V Calais sva prispela dokaj pozno ponoči. Najprej sva se razpakirala v hotelu, ker pa poleg hotela še ni bilo nobene polnilnice, sva poiskala najbližjo: Intermarché Super. Na polnilnico sva prispela s 31%, v 53 minutah sva dopolnila 38,4 kWh in za polnjenje preko Shell Recharge plačala 11,66€. Avto sva dopolnila do 77%.

Vse te postanke sva seveda koristno izrabila. Naj bo to beleženje stroškov, pregledovanje ter odgovarjanje na službene ter privat e-maile in podobno. Nikoli nama ni bilo dolgčas. Po nekaj urah vožnje kar pašejo takšni postanki.

Četrti dan (29.10.21): Calais – Folkestone – Braintree – Grimsby – Hull

To pa je bil dan, ki ga ne bom kar tako pozabil! Pa ne v slabem ampak v res dobrem, zanimivem.

Zjutraj smo se odpravili proti Eurotunelu, kjer smo se enostavno zapeljali na avtovlak. Pomaga seveda, da se pred potovanjem elektronsko uredi vse potrebne papirje, tako ni nobenega čakanja za prehod meje. Trenutna Covid situacija je nekaj zadev kar bistveno zaostrila, dokumentacijo je bilo potrebno pripraviti do max. 48h pred prihodom na potniški terminal.

V vednost: če se za Eurotunnel (tunel med celino in Otokom: Calais (FR) – Folkestone (UK)) vzame najcenejšo karto, še vedno ni nič narobe, če prideš +- 2h glede na izbran termin. Edino kar je, je potrebno čakati na naslednji prost vlak. V kolikor se zamudi več, se doplača razliko do tiste karte. So pa cene kart “zanimive”, od cca. 85€ do 300€+, odvisno od tipa karte ter zasedenosti termina. Vlak sicer potrebuje 35 minut iz ene na drugo stran, je pa terminov na izbiro kar precej.

“Eurotunnel. Relax, we’ll drive.” 😁

Ena zanimivost: ko smo prispeli na Otok, se je premaknil časovni pas – za 1h nazaj. Pa še druga zadeva, roaming. Cene so kar ubijalske, če paket ponudnika mobilnih storitev nima kakšne pogodbe ali česa drugega. Tu se je izkazal Telemach, saj je imel Stanislav 2 SIM kartici, na vsaki pa po 4 GB prenosa podatkov v UK. Če bi jaz zakupil količine na Telekomu, bi plačal slabih 40€ za 1 GB! Telemach + hotspot + Telekom VoWIFI je bila v tem primeru kar zmagovalna kombinacija 😀

Osmo polnjenje – Braintree

Ohoho. Ko sva se pripeljala, se nama je samo še smejalo. Kaj takšnega si nisva znala predstavljati. Za trenutne razmere se nama je zdel to res ogromen kompleks: Gridserve Braintree. Na enem mestu se najde: 12x 350 kW CCS, 12x 90 kW CCS/CHAdeMO, 6x 22 kW AC Type2 ter 6x 250 kW Tesla Superchargerjev. Sanje? Ne, nova realnost! To so samo polnilne postaje, poleg zgradbe imajo 6 MWh zalogovnik energije (električne seveda), v sami zgradbi pa trgovinico, okrepčevalnico, pošto in prostor, kjer se lahko malo odpočijemo. No, za najbolj zagrete pa sta tam še 2 sobni kolesi, ki proizvedeno kinetično energijo pošiljata direktno v omrežje!

Tu so nam pripravili voden program, ki ga je povezoval duhovnik, vključili pa so od direktorjev do otrok, ki jim je mar za okolje in prihodnost. Povezava do kratkih prispevkov: ITV News Anglia ter še video objavljen na Facebook strani Portugalskega UVE (priporočam ogled!).

Do sem sva prispela s 40%, dogodek pa je trajal tako dolgo, da se je avto vmes napolnil na 100%. Prava redkost na tem potovanju, parkrat pa nama je vseeno uspelo 😁 Cena polnjenja? 30 penijev na kWh. Kaj je pri tem najboljše? Polnjenje plačaš na skoraj najbolj enostaven način, ki je možen: z bančno kartico. Za pričetek polnjenja priključiš kabel, prisloniš plačilno kartico ter pritisneš “Start”. Je lahko še bolj enostavno? No, po pravici je lahko še malenkost bolj enostavno, Fastned Autocharge 😉

Deveto “polnjenje” – Grimsby

Mja, no ja, tehnično gledano, sva polnila, praktično pa nisva kaj veliko napolnila. Polnilnica je namreč polnila avto s slabimi 3 kW, na lokaciji pa se nismo zadrževali dolgo časa.

Ogledali smo si podjetje myenergi Ltd. Ukvarjajo se s proizvodnjo različnih sistemov za zeleno industrijo – od polnilnic, do pametnih naprav, ki energijo shranjujejo na različne načine (zalogovnik električne energije, zalogovnik vroče vode, polnjenje avtomobila…), polnilnic za avtomobile itd. Osebno mi je bilo zelo zanimivo, saj so mlado podjetje, rastejo pa izjemno hitro. Imajo vzdržen poslovni model ter se zelo dobro organizirani!

Tu sem mogoče malce pozabil delati fotke, saj mi je bilo vse skupaj zelo zanimivo 😇

Po tem kratkem obisku sva se odpravila v predmestje Hull-a, kjer ima Stanislav 2 zelo dobra kolega. Nesla sva jim nekaj domačih dobrot (iz Slovenije seveda) ter ju na kratko pozdravila. Gospod in gospa sta bila izjemno vesela, da sva ju obiskala, saj zaradi Covid-a ne potujeta več po svetu.

Deseto polnjenje – Hull

To sedaj pa je bilo polnjenje. Na polnilnico v Hull sva prispela s cca. 20%, Polnilnica je od hotela oddaljena le nekaj minut hoje, zato sva pred večerjo avto zapeljala na polnilnico, v hotel pa sva se vrnila peš. Link do polnilnice: https://www.plugshare.com/location/247580. Tudi to polnilnico sva aktivirala s plačilno kartico, tokrat z N26.

Peti dan (30.10.21): Hull – Blyth – Edinburgh – Falkirk

Enajsto polnjenje: Bedlington

Na poti do Blyth-a sva morala malce dopolniti, saj naju je prejšnji večer kolega iz Francije malce prehitro odklopil. Naredila sva hiter postanek na tejle polnilnico: https://www.plugshare.com/location/247580. Lokacija je kar ok, za polnjenje pa sva plačala 6.29€. Malce nižje po ulici je sicer brezplačna hitra polnilnica pred Lidlom, a je bila že zasedena.

Po polnjenju sva se odpravila h bivši termoelektrarni v Blyth-u. Na tem mestu se sedaj gradi tovarna akumulatorjev – Britishvolt. Pripravili so nam kratek spremljevalni program, predstavili svojo vizijo ter nam pripravili manjšo pogostitev. Nekaj od tega je povzeto že v videu ITV News Anglia (objavljen zgoraj).

Dvanajsto “polnjenje”: Blyth Beach

Ker sva avto priklopila, sem polnjenje spet zavedel, čeprav sva dobila samo nekaj kWh. Avto je polnil enofazno (AC), na lokaciji pa sva se zadržala manj kot 45 minut. Tudi tu so pripravili manjši program, ki pa je bolj kot ne odpadel. Veter je pihal tako močno, da je malo manjkalo, da bi odpihnil prireditvene šotore (smo jih že lovili). Ampak je bilo pa lepo 😁

Trinajsto polnjenje – Cramlington

Po še nekaj dodatno prevoženih kilometrih oz. miljah, se je bilo potrebno še malce priklopit in predvsem razmigati roke, hrbet in noge. Tokrat spet na polnilnici ABB: https://www.plugshare.com/location/247580. Polnila nisva dolgo časa, saj se nama je mudilo naprej do mostu med Anglijo in Škotsko. Tam naj bi nas pričakal fotograf in v sončnem zahodu slikal naše avtomobile s fotoaparatom + z dronom. Za to polnjenje sva plačala 4,2€.

Štirinajsto polnjenje – Berwick-upon-Tweed

Ker se nama je mudilo, da ne zamudiva sončnega zahoda, sva prejšnjo polnilno seanso zaključila malce prej in sva se priklopila na drugi strani mostu. Polnilnico sva spet aktivirala s plačilno kartico, tokrat naju je energija stala 7,89€. Povezava do polnilnice: https://www.plugshare.com/location/247580. Na polnilnico sva prispela še vedno z okoli 30%, napolnila pa sva nekje do 80% če se prav spomnim. Če se komu da preračunavati porabljene € v kWh in nato v procente itd, be my guest 😂

Od tu sva se nato odpravila v Edinburgh. Tam sedaj živi moj sošolec, ker grem dobesedno mimo, smo se dobili v lokalnem pub-u na pijači. Nismo se zadržali prav dolgo časa, saj sva morala oditi naprej. Najprej sva se prijavila v hotelu v Falkirku, nato sva se šla okrepčati tudi midva.

Petnajsto polnjenje – Falkirk

Na polnilnico sva tokrat zopet prispela dokaj pozno, okoli 22:30. Avto je kazal še 15% napolnjenosti, kar je pomenilo, da ga morava kar dobro napolniti za naslednji dan. Na polnilnici sva srečala še 2 člana GEVA ter IEVOA: Petra in Simona z Irske. Na polnilnico sta prišla nekaj minut pred nama. Na sosednjo polnilnico sta namreč priklopila svojega VW ID3 1st. Polnjenje po Škotski so sponzorirali ChargePlace Scotland, za kar sva jim s Stanislavom zelo hvaležna! Na tem mestu je več polnilnic, vse so pod streho, kar je glede na vreme izjemno priročno: https://www.plugshare.com/location/247580

Šesti dan (31.10.21): Falkirk – The Kelpies – Glasgow – Blackburn

Pa sva končno dočakala Glasgow. No, skoraj. Zjutraj po zajtrku smo se zbrali pred kipoma The Kelpies. Vreme nam ni bilo preveč naklonjeno, ni bilo pa kritično. “Sorry for the rain” smo v tem dnevu slišali kar nekajkrat 😁

Šestnajsto polnjenje – Glasgow (Arnold Clarke Innovation Centre)

Po priklopu avta ter aktivaciji polnilnice sva se odpravila v notranjost stavbe. Polnjenje sicer ni trajalo dolgo časa, ker smo morali prestaviti avte za photoshooting. Ah ja 😅

Tu je bilo v glavnem spet nekaj zanimivih zadev za videti. Bom dal kratke opise pod fotke, bo najlažje.

Je kdo že v živo videl VW XL1? Ne? No tudi zame je bilo prvič:

Kaj pa 100% električen avtobus?

Zverina se polni na CCS, nima pa posebej namenjene niti ene polnilnice in se mora vedno polniti na javnih, kar jih je fizično dostopnih za avtobus. Šofer se je samo smejal in mi dejal, da se že znajde 😁 Aja, priključek ima zadaj na desnem boku, če sem si prav zapomnil. Avtobus je Yutong TCe12 – 50 sedežev, 350 kW motor, 281 kWh LiFePO4 vodno hlajen akumulatorji, dometa naj bi imel okoli 320 km. Šofer je priznal, da v vožnje tega avtobusa zelo uživa. Nobenega cukanja, enakomerni pospeški, regeneracija ob zaviranju, praktično nič vzdrževanja. Kaj znano? 😉

Po krajši pogostitvi smo se še malce spočili in se udeležili videokonference ter nekaj predstavitev, med drugim dveh podjetij:

• Sunamp (shranjevanje toplotne energije v vakuum shranjevalnikih)
• OctopusEV (pomagajo podjetjem pri prehodu na EV)

Zvečer smo se vsi še zbrali na večerji v Chaakoo Bombay Cafe, po večerji pa sva se samo še zapeljala do Blackburn-a v hotel in popadala v postelji.

Sedmi dan (1.11.21): Blackburn – Antwerp

Počasi se je bilo potrebno odpraviti nazaj proti domu. Svoj del poti ter naloge sva končala, ker pa sva imela oba službi v sredo, sva morala čim prej nazaj.

Sedemnajsto polnjenje – Harthill

Obcestno počivališče na M8 v smeri jugozahod razpolaga s 6x 150 kW CCS + 50 kW CHAdeMO polnilnicami (kombinacija). Cena polnjenja je 42 penijev na kWh, če se aktivira s plačilno kartico. Za to polnjenje sva plačala 5,77€. Res je, da sva na polnilnico prišla z dokaj visokim % napolnjenosti, urediti pa sva morala nekaj papirologije za vrnitev na celino in sva izkoristila čas. Plača se kWh in ne minute, tako, da naju počasnejše polnjenje ni “bolelo”.

Osemnajsto polnjenje – Redhills

Tokrat sva imela srečo. Gridserve je imel probleme z “zalednim sistemom” in je vse svoje polnilnice dal v način priklopi in polni – brezplačno. Podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe 😁 Na polnilnici sva srečala lastnika Vauxhall Astre EV, ki je bil navdušen nad svojim novim avtom. Polnilnice ni v PlugShare, se jo pa najde na zap-map: The Rheged Centre (ne najdem opcije direktne povezave). Avto sva napolnila na 76%, kar je dovolj do naslednje destinacije – hrane! Pa ne samo za avto, tudi za naju.

Devetnajsto polnjenje – Knottingley

Hohooo hrana! Sicer Burger King ampak je pa bilo nekaj za pod zob. Postajališče Ferrybridge ob M62 ima več polnilnic, plačala sva s kartico in sicer v znesku 11,8€.

Tokrat je bilo polnjenje malce dražje, saj sva na polnilnico prišla s cca. 37%, odšla pa z 91%!

Dvajseto polnjenje – Haddon

Za 10,8€ se je avto napolnil iz cca. 50% na 89%. Not great, not terrible 😁

Mogoče še nekaj vmesnih info (ker sem ravno poslikal). Pozor! Podatki so v miljah, ker je bilo lažje voziti, če je avto vse kazal v miljah:

Pred Eurotunelom sem prestavil merske enote nazaj v metrične, sem pa našel zanimivost: avto je trenutno omejitev hitrosti pretvoril v km/h. Me prav zanima, če bi tudi table ob cesti sproti pravilno pretvarjal. Jah nič, bo potrebno it še enkrat gor in preizkusit 😂

Enaindvajseto polnjenje – Calais

No, pa sva čudežno kar nazaj spet na celini. Največja sprememba plana je bila ta, da sva zamudila najin termin za Eurotunel. Sva morala počakati na naslednji vlak, še huje pa je to, da se je spremenil še časovni pas in sva “zabila” še dodatno uro. V Calais sva tako prispela ob 23h. Tu sva se ponovno priklopila na nama že znano polnilnico in splanirala pot za naprej. Nisem še omenil ampak za celotno pot nazaj grede sva imela samo 3 plane: pobrat kužka za mojega očeta na Nizozemskem, preizkusit Tesla Supercharger ter čim prej “pristati” doma, ker sva imela službi 3.11.

Avto sva napolnila na 69% in se odpravila dalje. Tu sva pa že gledala, da hitrost polnjenja ne pade preveč, ker sva zapravljala dragocene minute

Dvaindvajseto polnjenje – Veurne

No, pa sva prispela na najin prvi Ionity – Veurne v Belgiji. Kdaj se uporablja dražje polnilnice? Ko je pomemben čas 😅 Na polnilnico sva prispela sicer s 55% ampak sva še vedno lahko polnila s polno močjo – do 74 kW.

Osmi ter deveti dan (2.11.21): Antwerp – Tilburg – Afferden – Ljubljana – Horjul

No, zgodba se počasi bliža koncu. Vsaj tako se nama je zdelo, pred seboj pa sva imela še 1479 km za prevoziti. “Could be worse. Could be raining!”

Triindvajseto polnjenje – Antwerp

Čez noč sva prespala v hotelu, ki je bil odlično opremljen s polnilnicami: Van der Valk Hotel Antwerp. Pred hotelom sicer piše, da lahko polniš samo nekaj ur ampak sva na recepciji vprašala, če lahko polniva dlje in so odgovorili, da ni problema. Edini malce kiselkast priokus, sicer odličnega hotela, so Allego polnilnice. Ne ne, polnilnice delujejo odlično, samo cene so malce.. Khm. Auč.

Avto sva uspela na Type2 napolniti čez noč brez problema. Zjutraj naju je pričakal domet 362 km pri 9°C zunaj ter na 19,5°C nastavljenje notranje temperature. Glede na dosedanje izkušnje, je GOM presenetljivo natančen (+- 10 km max!).

No, to polnjenje je bilo praktično najdražje od vseh. Za 57,6 kWh sva plačala 36,11€, je pa res še ena stvar. Priklopila sva se na 43 kW Type2, ker če bi polnila z mojim Type2 kablom, se avto do jutra ne bi napolnil. V hotel sva prispela ob 2:12 zjutraj, najini možgani so bili do takrat že rahlo skisani. Verjetno bi lahko s kakšno drugo kartico oz. aplikacijo polnila ceneje ampak mi je bilo takrat čisto po pravici, popolnoma vseeno. Pred seboj sem videl samo še mehko posteljo 😋

Štiriindvajseto “polnjenje” – Tilburg Tesla Supercharger

Ne bom več dosti opisoval, sem na začetku tega prispevka bolj podrobno predstavil za kaj se gre. Že tako je tale prispevek (pre)dolg 😁

Petindvajseto polnjenje – Hilden

Najino prvo srečanje s Fastned polnilnicami – še en pozitiven šok! Ogromen kompleks, veliko polnilnic (v ozadju so vidni še Tesla Superchargerji) ter zraven še prostor, kjer se lahko malce odpočiješ ter okrepčaš. No, pa WCji so tudi seveda v “paketu” 😁

Tokrat sva imela s sabo še našega novega družinskega člana – Mik-a (avstralski kelpi, desni na fotki). Še en razlog več za pavzo!

Tokrat sva polnjenje začela s kartico Shell Recharge, napolnila sva 39,95 kWh v 48 minutah in pol, račun še čakava 😅 Štartala sva z 82%. Mik je dobil malce rekreacije, vode ter spoznavanja z drugimi kužki, s Stanislavom pa sva se v tem času tudi malce najedla in odžejala.

Šestindvajseto polnjenje – Eschofen

Sedaj, ko sva imela s seboj še Mik-a so bili postanki vedno bolj zabavni in zanimivi. Kužka je vedno zanimalo vse, to je bil namreč njegov prvi dan, ko je stopil v “svet”. Po samo nekaj minutah se je že naučil, da če rečem “ne”, da ne gre več v tisto smer, ker je vedel, da ga bo drugače fleksi zaustavil.

Ta polnilnica je bila prva, ki so jo od Fastned postavili v Nemčiji: https://www.plugshare.com/location/247580. Seveda so jo posodobili na najnovejše modele, ima pa že streho! Polnila sva 34 minutk, napolnila 30,104 kWh ter se olajšala za 10,53€. Tu sem šele naštudiral Autocharge in ga vključil za naslednje polnjenje. S te polnilnice žal nimam nobene fotke, razen posnetka zaslonske slike telefona. Kot zanimivost, čisto zraven se nahaja še polnilna postaja za vozila na vodik ponudnika AirLiquide. Postaja ni bila v obratovanju, saj so jo ravno servisirali. Ni bilo nobenega “kabum”-a 😁

Sedemindvajseto polnjenje – Wiesentheid

Ne vem zakaj ampak še najbolj sem bil vesel, ko sva se pripeljala na Fastned polnilnice (https://www.plugshare.com/location/247580). Ta je sicer postavljena dokaj “sredi ničesar”, prišla sva tudi kar pozno (20:30). Mik je tu dobil prvo večerjo ter vodo, Stanislav se je pa okrepčal v nekaj minut peš oddaljenem tovornjakarskem počivališču. Jaz sem se pa ta čas naučil, da piti kavo na prazen želodec ni najboljša odločitev… Avtu sva privoščila dobro “večerjo”, saj se je napolnil na čez 90%. Koliko točno, se ne spomnim. Polnila sva 71 minut, napolnila pa slabih 53 kWh (18,43€). Dejansko mi je prav pasalo malček zadremati v avtu med polnjenjem.

Osemindvajseto polnjenje – Holzkirchen

Iskala sva polnilna mesta s čim več polnilnicami, da imava vedno na voljo redundanco. Ciljala sva sicer na Ionity, ko pa sva se pripeljala na parkirišče, na najini levi zagledava 150 kW Efacec polnilnico od EnBW: https://www.plugshare.com/location/247580
Ta polnilnica nama je avto napolnila s 55,2 kWh v 66 minutah. Na polnilnico sva prispela ravno okoli polnoči.

Devetindvajseto polnjenje – Eben im Pongau

Tako kot prej, sva iskala čim več polnilnic na istem mestu. Opcija bi sicer bila, da polniva pri isti polnilnici kot prej (Altenmarkt) vendar je tam samo ena. Če je zasedena ali nedelujoča, bi izgubljala dragoceni čas. Našla sva tole: https://www.plugshare.com/location/247580. Polnilnico sva aktivirala s Shell Recharge, dokler pa Stanislav ne dobi računa, ne bom imel več podatkov kot to, da sva na polnilnico prišla s cca. 40%.

Zaključek

No, pa sva bila končno doma. Po skupno prevoženih 4999,5 km, povprečni porabi 17,1 kWh/100 km (pa sva vmes vozila kar nekaj časa tudi 180 km/h, sicer po števcu v avtu) in 67 urah ter 57 minutah vožnje sva imela vožnje oba dovolj. Stanislava sem odložil v Ljubljani, sam pa sem ob 6:30 zjutraj prispel domov z 22% energije (v avtu, sam sem je imel bistveno manj 😋). Če sem prav računal, sva imela povprečno hitrost dobrih 73 km/h, kar niti ni tako slabo.

Ne, nisem želel narediti še 2 krogov okoli vasi, da bi naredil še tistih 500 metrov, ker bi to bilo goljufanje 😀 Pa še po pravici, sem samo še posteljo videl 😂

Moram reči, da mi je bila zadeva res zanimiva. Nisem pričakoval, da bo pot potekala tako gladko, kot je in kljub nekaj malenkostim sploh nimam pripomb. Odpeljala sva odlično, do danes (14.11.21) pa tudi nisem še dobil nobene kazni za kakšno prekoračitev hitrosti ali kaj podobnega. Upam, da tako ostane!

Najlepše bi se zahvalil tudi Inštutu Metron za izposojo Type3 na Type2 kabla! Upal sem, da ga ne bova potrebovala, če pa bi ga, pa ga nama je g. Andrej za vsak slučaj vseeno posodil.

Spodaj bom dal še nekaj naključnih fotografij, ki jih nekako nisem želel vrivati v sam prispevek. Opisi bodo pri fotografijah.

Povezave

GB News

Facebook stran Portugalskega UVE

ITV News Anglia

NORO

Ne morem drugače začeti, kot s tem. 64 kWh akumulator je popolnoma presegel moja pričakovanja in hkrati potolkel še zadnje dvome v meni, da potrebujem avto, ki bo naredil več kot 350 km na polnjenje.

Da na kratko povzamem, za kaj se gre. Na mojem Ioniqu je bilo potrebno opraviti izreden servis – menjava motorja. Zakaj, kako je do tega prišlo, ne vem. Vem edino to, da so fantje na Avto Bincku (Hyundai – Brnčičeva) v soboto menjali motor, meni pa za čez vikend posodili Kono EV. Že dlje časa me mika menjava avta (počasi bo dopolnil tretje leto), tole pa je bila idealna šansa preizkusit kakšna je razlika, če imaš večji akumulator. Za tole izkušnjo se jim res res najlepše zahvaljujem. Noro 🙂

Pot

 

Na pot sem štartal nekaj čez 8 zjutraj. Avto je kazal dometa 396 km v sport načinu. Aja, da se razumemo, plan je bil voziti po zgornjih mejah omejitev ter v sport načinu. Zakaj? Zato, ker če s tem načinom dosežem dober rezultat, je v eco načinu domet lahko le še večji.

Prvi postanek – Golnik

Najprej sem skočil do kolega, ki živi blizu Golnika. Do njega sem prispel z 91% (če se prav spomnim, pozabil sem slikat). Po malce daljšem postanku sem jo mahnil naprej proti Kranjski Gori oz. Vršiču.

Drugi postanek – Vršič

Zver. Ne vem kako drugače opisati ta avto. Manjka mu 4-kolesni pogon pa malo več nežnih materialov v notranjosti, pa že ne bi več našel primerne besede zanj.

Kar se pa tiče tehnologije pa lahko samo naštejem par dejstev. Na poti na in z Vršiča, so se mi umikali tako avti, kot motoristi. Pa nisem divjal, držal sem varnostno razdaljo ampak so bili vsi tako uvidevni, da so mi dali prednost. Konin 150 kW motor je veselo žvižgal ob vsakem pritisku pedalke za plin. Občutek je tako nor, da sem se gor peljal brez glasbene spremljave v kabini.

Nima veze, kako strm je klanec, avto enostavno gre. Malce je sicer hecen občutek nekega umetnega “turbo lag-a” (ne znam poslovenit) ampak sem se ga kar dobro privadil. Po domače, ko pohodiš gas pri Ioniqu v sport načinu avto vsakič veselo poskoči. Res vsakič. Pri Koni pa je ta poskok bolj postopen, z malce zamika. Če primerjam, Tesla Model S nima praktično nikakršnega zamika med trenutkom, ko pohodiš pedal in do takrat, ko avto poskoči. Pri Ioniqu tega tudi ni, je pa seveda v primerjavi s Teslo občutek… Hehe, pač, precej manj pride do izraza 🙂
Kona pa vsakič malce zamudi, tudi, ko spustiš pedal je malce zamika, da gume prenehajo trgat asfalt (do tega ni prišlo, mišljeno kot prispodoba!)

V glavnem, na vrhu sem se malce sprehodil, naredil par fotk, malce raztegnil noge in hrbet, se nadihal svežega zraka in se mentalno pripravil za naslednji del poti.

Aja še par podatkov za geeke: na vrh sem prispel z 71%, skupno sem opravil 120 km poti, povprečna poraba je bila 17,2 kWh / 100 km, na poti sem bil 2h in 35 minut.

Mogoče še zanimiv podatek:

Avta nisem preveč šparal, vozil sem dokaj normalno. No. Normalno ima sicer pri vsakem svoj prizvok, pač nisem divjal. Pa preden se kdo vpiči v fotko, avto sem po postanku prižgal, nisem pa še prestavil v sport način 😉

Tretji postanek – BS Šempas jug

Ko sem štartal z Vršiča, sem si nastavil navigacijo na naslednjo destinacijo – Košana. Ulala, sem kar malce oči izbuljil, ko sem videl Googlov izračun poti. Še dobro, da imam očala, da mi ni bilo potrebno iskati očes 😉

Stric Google je izračunal dobre 3h poti do tam. V kolikor bi se držal prvotnega plana, bi šel vse po stari cesti, ker pa ta avto ni bil opremljen z radarskim tempomatom, me je pričela boleti desna noga. Levi nogi je fino, nima pri avtomatiku kaj delat, samo malce se premetava. Desna pa je bila precej obremenjena. Zelo pomagata obvolanski ročici za spreminjanje stopnje regeneracije ter držanje leve ročice za res močno regeneracijo. Pri ovinkih z Vršiča se zavore praktično nisem dotikal. Na par mestih seveda ni šlo drugače, sem se je pa precej izogibal.

Opazil sem tudi, da avto ne zna povsem “jadrati”. Tudi, če mu regeneracijo (rekuperacijo) postaviš na nivo 0, bo avto še vedno regeneriral od nekje 2 kW pa do 4 kW. Sliši se malo ampak na rahlih klančkih navzdol sem občasno prestavil celo v N, da mi ni bilo potrebno dodajati “plina”. Uf, naj mi nekdo pove s čim lahko to besedo zamenjam. Tu “plin” res nima kaj delati 🙂

Da se vrnem nazaj h temi. Ker se mi ni dalo več vozit po regionalnih cestah, sem se preko industrijske cone Kromberk (pri NG) preusmeril na avtocesto. Uvoz je hkrati izvoz za počivališče Šempas jug (smer Lj). Al je pasalo mal pretegnit noge. Ta postanek je bil po celih 2 urah vožnje brez minutke pavze. Ampak največji hec?

Avto je imel še kar 61% energije v akumulatorju! Kot voznik sem bil takrat že kar precej utrujen, avto pa očitno prav nič.

Še malo statistike za geeke: prevoženih 233,1 km, povprečna poraba 11,3 kWh / 100 km, čas vožnje: 4 h 45 minut. Avto je kazal, da sem 75% vozil ekonomično, 19% normalno in 6% dinamično. Ja, to pa naredijo omejitve 90 km/h ter prehitevanje kolesarjev, traktorjev, mopedistov (mopedov, ki niso šli več kot 40-50 km/h).

Četrti postanek – Košana

Pot sem nadaljeval po hitri cesti ter avtocesti vse do Postojne. Promet se je sicer že gostil, ni pa še bilo nobene panike. Na izvozu sem sledil tablam za Pivko, nato za Košano.

V Košani sem pozabil karkoli pametnega slikat, zato nimam podatkov 😦

S kolegi smo šli na kratko kavico v Pivko, nato sem jih zapeljal nazaj domov v Košano. Dodatnih nekaj km, ki na zemljevidu zgoraj niso vidni, saj mi Google ni dovolil dodati niti ene spremembe poti več. Ni bistvenega pomena 🙂

Ko sem se vključeval nazaj na avtocesto, je avto kazal še 35% napolnjenosti. Kilometrov se je obrnilo že celih 330 pa nekje okoli 700 metrov. Povprečno porabo je avto zabeležil kot 13 kWh / 100 km. Čas na poti je bil 6 h in 28 minutk. Še dobro, da sem se spomnil vsaj to slikati.

Tu pa pogrešam AutoPi. Če bi ga imel v tem avtu namesto v Ioniqu, bi lahko vse za nazaj pogledal grafe hitrosti, moči, % aku, GPS zapis celotne poti… Pa ga nisem imel. Ah, bom že preživel 😀

Peti postanek – Ig

Danes je bil pač dan obiskov (in dostave, saj sem bil praktično vsem kolegom nekaj dolžan dostavit), pa sem skočil še do Iga.

Iz Košane sem štartal proti Pivki in Postojni, kjer sem se vključil na avtocesto. Na avtocesti pa že taka gužva in nestrpnost, da se samo čudim, da ni pokalo. Na prehitevalnem pasu smo se vozili nekje do 120 km/h max, vozni pa med 70 in 90 km/h. Vmes se je našla še ena nesrečna duša, ki ga je gužva tako izjemno motila, da nas je vse prehiteval kar po odstavnem pasu. Pa daleč od tega, da bi šel počasi. Malce po odstavnem pasu, malce je vijugal med kolonama, spet na odstavnega.. V glavnem, bedak in egoist.

Tudi meni je šla gužva vedno bolj do živega (fantomska zaviranja, držanje varnostne razdalje je bilo nemogoče, saj so se vsi vrivali itd.) in sem se odločil, da avtocesto zapustim na Vrhniki. Lepo v miru, praktično sam na cesti, sem se čez Podplešivico in Podpeč pripeljal na naslednji cilj – Ig. Kolega sem (upam) malce razveselil z eno krajšo demo vožnjo ter debato o avtu, malce sva še počvekala, nakar sem jo mahnil naprej proti Ljubljani.

Akumulator še kar ni bil prazen, kazal je še celih 23%. V kilometrih je avto v sport načinu to prevedel v 105 km. Zakaj poudarjam v sport načinu? Zato, ker ne Ioniq EV (28 kWh) in ne Soul EV ne spremenita izračuna dometa, če spremeniš način vožnje. Tale nova Kona pa dejansko spreminja številko dometa že samo z izbranim načinom vožnje. Saj razlike niso velike, cca +- 20 km, nekaj pa vseeno je. 20 kilometrov pri polnem akumulatorju namreč.

Dan se je že kar malce vlekel saj sem sedel v avtu 7 ur in 20 minut. Kilometrov sicer ni bilo toliko, kot, če bi se cel dan vozil po avtocesti, 385,8 se jih je pa vseeno nabralo do Iga. Avto je računal povprečno porabo na 13 kWh / 100 km, temu pa je seveda pripomogla spet avtocesta. Statistika je kazala, da sem vseeno vozil 75% ekonomično, 17% normalno ter 8% dinamično. Tale dinamična vožnja je ful hecna. Mal stopiš po gasu pa takoj skoči gor za kakšen % ali 2.

Še to, ta modra tanka črtica pod Economical se seli pod Normal ali pod Dynamic, odvisno od moči, ki gre v elektromotor. Opazil sem, da iz Economical preskoči v Normal pri cca. 37 kW, na Dynamic pa vsakič, ko prehitevaš malce bolj brzinsko. Da se procenti dinamične vožnje zmanjšajo, pa je potrebno kar nekaj precej mirnih kilometrov.

Šesti postanek – Lj Šentvid

No, za tega kolega pa nisem imel nič več za oddati, sem mu pa uspel oddati eno od sirovih štručk, ki sem jih imel s seboj. Pravzaprav sem imel 3 štručke in 2 banani, pa sem čisto pozabil na to. Ups 🙂

Avto še kar ni obupal in je kazal še 17% napolnjenosti, kljub temu, da je bilo od jutra za nama že 412,8 km. Povprečna poraba se je spustila na 12,9 kWh / 10 km, čas poti je pa skočil na 8 ur in 2 minutki. Uf. Kar lepa cifra. Slikal sem tudi statistiko vožnje: 83% ekonomično, 15% normalno in samo še 2% dinamično. Pač ja priznam, če sem pa že tako daleč prilezel brez vmesnega polnjenja, bom pa ja prilezel še do doma.

Končno doma

Danes sem želel slikat, kako v Koni izgleda simbol želvice. Pa se mi ni dalo več vozit naokoli. Bom pač imel samo sliko “Turtlesport” samo iz Ioniqa 🙂

Domov sem prispel s 13% iskric v akumulatorju ter 434,1 km več na števcu avta (od jutra). Celoten čas poti je narastel na 8 ur in 35 minut. Kako je pasalo zlezt iz avta na domačem dvorišču, uff!

Povprečno porabi sem obdržal na 12,9 kWh / 100 km, avto pa je še kar kazal 57 kilometrov dosega. Ka si ti ja nor 😀

Tole je slika menija, kjer so prikazani časi polnjenja akumulatorja. Avto je izračunal, da se bi na DC hitri polnilnici (ne vem koliko kW polnilnice jemlje za izračun) napolnil v uri in 44 minut – do 100%! Do 80% zna biti bistveno hitreje, saj pri 73% na 50 kW polnilnici moč pade na cca. 37 kW. To je pa že kar divja stopnička.

Avto je opremljen s 3-faznim polnilcem moči 11 kW, kar bi v teoriji pomenilo, da se na tej moči napolni v 7 urah in 10 minutah. Na klasično šuko vtičnico (verjetno 10 A, nisem niti preverjal) pa bi potreboval slabih 33 ur. Toaster izklopit pa avto vklopit za 33 ur. Divje, ampak se da.

Sam imam polnilnico, ki dinamično prilagaja moč ( https://smart.evsvet.eu/ ) in imam omejeno na max 23 A skupno (torej tok polnilnice + tok hiše). Glavno varovalko imam 25 A pa je res ne bi rad odkuril.

Ha, ravnokar sem opazil, da je avto napisal 47 km dometa, ko sem ga priklopil na kabel. Hecno 🙂

Avto bo poln v cca. 14 urah, verjetno pa ga ne bom uspel napolniti na 100% pred vrnitvijo na Brnčičevo. Upam, da mi ga uspe napolniti čim več čez noč.

Zaključek

64 kWh v avtu takšnega velikostnega razreda je po mojem skromnem mnenju dovolj. V Ioniqu imam narejenih cca. 72000 km, pa mi še ni uspelo ostati brez elektrike, z avtom s 64 kWh akumulatorjem je pa to res stvar preteklosti. Da bi z Ioniqom šel v Postojni na avtocesto s 35%, bi bil že kar malce živčen, če bo postaja na Razdrtem prosta oz. če bo delovala. Mogoče bi ga celo stisnil do Loma ampak dvomim. >90 km/h po avtocesti je nevaren šport.

To je to. Ura je pol enih v ponedeljek, čez par ur moram bit spet na nogah in v službi.

Verjetno bo še kaj za popravit, če kdo kaj hecnega najde naj mi pove, pa bom popravil oz. dodatno obrazložil.

Dodatek

Naslednji dan, ko je bil avto poln sem šel za štos pogledat, kakšen domet bo avto napisal. Slike povedo več 🙂

Eko način: 445 km
Comfort način: 439 km
Sport način: 433 km
Klima je bila nastavljena na 21 °C.

Avto sem prevzel 29.5. V soboto 30.5. sem vozil malček bolj dimanično, kar se pozna na povprečni porabi. Rekorda v varčni vožnji pa nisem podrl 🙂

No, pa da vidim, kako se obnese “bloganje” 🙂

Na kratko

Prejšnji teden sem skočil v Prago – tisto ta pravo, Češko, seveda. Nisem šel na pivo ampak na malce bolj resne zadeve, zato sem bil časovno s prihodom nekoliko omejen. Prihod je bil planiran v sredo, nekje do 18h +- 1 ura.

Glede na trenutne razmere glede EV polnilnic, nisem imel kaj veliko izbire glede poti. Pomagal sem si z zemljevidi plugshare ter goingelectric (predvsem plugshare), kjer sem si že prejšnje dni z zanimanjem ogledoval možne poti. Z vidika EV polnilnic, sta nekako možni 2:

• Ljubljana
• Maribor
• Gradec
• Dunaj
• Brno
• Praga

ali pa:

• Ljubljana
• Jesenice
• Beljak
• Salzburg
• Linz
• Češke Budjejovice
• Pisek (edina hitra polnilnica v tem delu CZ)
• Praga

Razlika v kilometrih niti ni tako velika, kot je razlika v času. Kako to vem? Ker sem šel do Prage po prvi poti, nazaj pa po drugi varianti.

Kako sem potoval?

• Udobno
  • ni bilo nikakršnega varčevanja s klimo / gretjem (večinoma nastavljeno na 21 °C in vklopljena avtomatika)
    • OP: ADS sistem sem imel večino časa izključen, ko pa je nazaj grede padal dež, pa sem ga vklopil, saj se je bistveno manj rosilo – je pa res, da je zaradi tega klima “žrla” tudi po 2 kW (auč)
  • 90% časa, če ne več, sem uporabljal aktivni tempomat (vem, da je zaradi tega višja poraba)
  • LKAS vklopljen ves čas (to samo pomeni, da ga ob vklopu avtomobila nisem izklapljal 🙂 )
• Če je bilo le možno, sem prišel na polnilnico z vsaj 30 % energije oz. z “rezervo” do naslednje, če kakšna ne bi delovala
• Hitrosti po AC nekje do 112 km/h po tempomatu, če je bila omejitev nižja, seveda po omejitvah
  • ko pa sem prehiteval – torej na prehitevalnem pasu, pa tudi do 140 km/h (nočem bit nevaren voznik)
  • uporabljal sem tudi ročice za nastavljanje regeneracije. Ko nisem uporabljal tempomata, sem večinoma vozil brez regeneracije, ko pa je bilo potrebno zavirati, sem samo pridržal desno ročko (regeneracija skoči takoj na tretjo stopnjo)

Odhod od doma (27.6.2018)

Večer prej sem si naredil manjše nalepke na novem kablu, eno sem nalepil še na pokrov vtičnice na avtu. Na pamet še ne poznam vseh utripov, pa je takole še najbolj varno (da ne rabim s seboj jemati celotnih navodil za uporabo).

Prenosna polnilna postaja

Pred odhodom sem poskrbel, da sem imel s seboj vsaj nekaj za pit. 1,5 l Radenska Medium je bila zvesta spremljevalka. No, vsaj, dokler je nisem porabil. Štartal sem seveda s 100% polnim akumulatorjem in prikazanim dometom 236 km. Zunanja temperatura je bila 14 °C.

Gume dovolj napolnjene (vse na 2,5 bara), obvezna oprema v avtu, kabli, adapterji, podaljšek, obleke itd. vse varno spakirano. Priklopim telefon na polnilec, nastavim pod do Lidla Maribor in odrinem. Ura je bila nekje okoli 6:30 zjutraj. takoj po tem, ko sem speljal z dvorišča, sem resetiral še potovalna računalnika (A in B) ter števec povprečne porabe.

Prvo polnjenje – Lidl Ptujska cesta

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Do Lidla sem prispel nekaj minut po odprtju – 8:10 zjutraj.

Medtem, ko so se celice v avtu polnile, sem se sprehodil po Lidlu in nakupil še nekaj hrane in pijače za seboj.

No, po pravici, še preden sem imel čas vstopiti v trgovino, me je za slabe pol urce zamotil gospod s psičkom, ki si je z zanimanjem ogledoval avto. Zanimale so ga vse “klasiične” stvari, ki jih ljudje ponavadi sprašujejo. Kakšen je domet, čas polnjenja, strošek polnjenja, kako je s servisi, strošek nakupa avtomobila … Vse stvari sem mu z veseljem razlagal, tudi razlika med Ioniq-om ter ostalimi EVji. Gospod je omenil, da se vsak dan vozi iz Pesnice v Graz v službo in že dlje časa ogleduje EVje. Do sedaj je gledal predvsem Nissan Leaf-a. Ko sem mu omenil, da je Leaf 40 kWh sicer odličen avto, a mu manjka hlajenje akumulatorjev, je odvrnil, da česa takšnega še ni zasledil. Sam proti Leaf-u 40 kWh nimam nič proti, me pa moti poteza Nissana, da takšne (pomembne) detajle zavestno skriva.

Po debati sem pogledal na postajo in videl, da je avto napolnjen že na 93 %. Gospodu sem se prijazno opravičil, skočil po nakupih in prišel nazaj do avta.

Ravno, ko sem Google navigacijo nastavljal na naslednjo destinacijo, mi je na okno potrkal drug gospod. Glede na to, da sem imel še nekaj časa na rezervi, sem še z njim spregovoril nekaj besed. Mislil je, da sem ravno prišel in da mu bom lahko pokazal, kako se avto napolni. Žal je bil avto takrat že precej poln in mu nisem mogel pokazati, kako enostavno je to vse skupaj. Za slovo mi je prijazen gospod dal majhen listek, kjer je zbral kazni za prekoračitev hitrosti v Sloveniji. Ko je še delal kot inštruktor vožnje, je moral te stvari poznati na pamet, sedaj pa tudi po končani karieri še vedno ozavešča ljudi 🙂

Takoj za mejo SLO – AT sem kupil tudi vinjeto za AT avtoceste. Ni se za hecat pa brez vinjete vozit po Avstriji. Tudi kamero, ki snema, kaj se dogaja na cesti, sem pred mejo izklopil. Kazni so namreč divje visoke za snemanje po AT.

Drugo polnjenje – Pro Rast Ilz

Aktivacija polnilnice: Maingau EinfachStromLaden kartica

Na tej postaji sem že polnil pred časom, ko sva z boljšo polovico obiskala Dunaj. Polnilnica deluje dobro, le LCD ekran je slabše viden – sploh, če nanj sveti sonček. Lokacija je super, le “pljunek” z avtoceste. Zraven te hitre polnilne postaje se nahajajo še 3 AC postaje. V glavnem, kar v redu.

Tretje polnjenje – Spar Parkplatz / Tanke Wien Energie

Aktivacija polnilnice: Maingau EinfachStromLaden kartica

Na tej postaji sem že hotel polniti pred časom (Dunaj). Takrat je bila napaka na polnilnici, saj ni imela povezave z internetom in ni mogla preveriti kartice. No, ta polnilnica je tokrat delovala. Tudi ta lokacija je super, spet le “pljunek” z avtoceste. Zraven te hitre polnilne postaje se nahaja Spar trgovina. Kar luštna.

Ustavil sem se za 21 minut, bolj kot ne za vsak slučaj. Kaj hočem, prvi večji roadtrip, “better safe than sorry”. Napolnil sem od 37 % do 84 %. Nima smisla vsakič čakati do 94 %, saj po 79 % začne hitrost polnjenja drastično padati. Za primer iz prakse: ko je Ioniq napolnjen na 93,5 % (po Torque), polni samo še z 10 kW! V primeru, da se plačuje čas, je to potem lahko drago polnjenje.

Četrto polnjenje – OMV / MCDonald’s

Aktivacija polnilnice: Smatrics RFID (0,45 € / minuto)

To počivališče se nahaja nad Dunajem in je to praktično zadnje hitro polnilni mesto (vsaj za CCS) pred Češko. McDonald’s je precej oblegan, zato se mi je avto ta čas dejansko napolnil na 94 %. To je bilo moje prvo plačljivo polnjenje tisti dan (pa hkrati tudi zadnje).

Ko sem prispel pred polnilno postajo, sem bil kar vesel, da sem že prej malce dopolnil. Ne samo zato, ker je ta postaja plačljiva (Smatrics), temveč tudi zato, ker je že nekdo polnil. To sicer načeloma pomeni, da polnilnica deluje, vendar pa bi se lahko moja pot precej podaljšala. Sploh, če bi tu stala kakšna Tesla s 100 kWh in priklopljen na CHAdeMO. No, v praksi je sicer to manj verjetno, saj Smatrics računa 0,45 € na minuto polnjenja. Ni zanemarljivo, ni pa tudi konec sveta 🙂

H sreči je bil e-Golf že na 100% (zanimiv podatek: e-Golf se preko CCS napolni na 100%!) in sem samo prestavil polnilni kabel v moj avto ter aktiviral polnilnico. No, pa tudi e-Golfu sem zaprl pokrovčka. Ko pa sem se okrepčal (in olajšal – namig, pojdite na WC preden naročite hrano, dobite kuponček za 0,5 €, toliko, kolikor stane uporaba WCja!) in hodil nazaj do avta, je bil zraven mojega parkiran še en siv Ioniq. Stricu se je očitno mudilo, saj ga je priklopil kar na Type2. Moj avto je bil namreč že na 100% vendar je bil kabel očitno prekratek, da bi ga lahko drug Ioniq koristil. Ali pa se ni spomnil, da ga lahko parkira tudi z nosom naprej. Ne vem 🙂

Kakorkoli, odpravil sem se proti … Češki 🙂

Peto polnjenje – Lidl Brno Osová

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Predzadnje polnjenje sem opravil v Brnu. Parkiral sem se pred Lidl, priklopil avto in odšel malce pogledat, kaj imajo drugačnega, kot pri nas. Ugotovil sem, da predvsem valuto. Nič ni v evrih, zato se cene na prvi pogled zdijo hecne 🙂 Ko pa sem pretvarjal iz CZK v EUR, niti ni kakšne bistvene razlike za npr. akumulatorski udarni vrtalnik. To ceno sem vedel na pamet, sam imam zelo podobno doma. Akumulator bi mogoče celo še pasal.

Po končaih nakupih počasi (ampak res – počasi) odkorakam na drugo stran parkirišča do avta. Ravno odklenem avto in zložim stvari not, ko se zraven precej neslišno pripelje Leaf prve generacije. Gospod je bil malce presenečen, ker je ta postaja večinoma prosta. Angleško ni znal kaj dosti, videti pa je bil precej živčen. Človek skoraj dobi občutek, da se mu je mudilo 🙂 Razložil sem mu, da potrebujem še 2 minuti (realno, avto je bil namreč že na 93 %), to pa je razumel. Ne vem sicer ali je bol razumel “2 more minutes” ali “še 2 minuti”. Kakorkoli, jasno mu je bilo, da bom hiter. Priklopil je CHAdeMO kabel v avto in odšel v trgovino. Ko sem končal s polnjenjem, sem pritisnil Start na CHAdeMO priključku. Postaja ni imela časa niti pomislit, da bi ventilatorje izklopila 😉

Šesto polnjenje – Lidl Průhonice

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Načeloma tega polnjenja ne bi potreboval, vendar sem imel še dovolj časa na razpolago, akumulator pa tudi ni bil več prav poln. Eden od razlogov je ta, da sem po poti izpustil načrtovan postanek na E. ON Jihlava. Čehi so ravno takrat popravljali cesto in so razdelili pasova na prehitevalni pas za kamione (omejitev 80) ter na hitrejši pas (omejitev 100 km/h) za osebna vozila in kombije, ki je potekal po nasprotnem prehitevalnem pasu. No, tu sem računal, da bom lahko po koncu del na cesti zavil na izvoz. Namig: ni bilo možno. Saj, če bi cca. 8 kilometrov nazaj gledal table (pa jih nisem), bi videl, da z levega pasu ne bo možno zaviti na izvoz. Opcija je sedaj bila, da naredim 20 km obvoz in obrnem. Druga možnost pa, da malce upočasnim tempo (90-100 km/h) in nadaljujem do Prage. Skrbelo me je namreč, da, če polnilnica ne deluje ali pa je zasedena (Tesla ali kakšen 40 kWh Leaf, ki je na tretjem DC polnjenju danes), bi obtičal za vsaj eno uro, če ne več. V tem primeru se bi mi lahko zgodilo, da bi imel problem. No, na tej lokaciji je sicer nekaj Tesla Superchargerjev, tako da bojazni, da bi Tesla zasedala plačljivo polnilnico res ni. Lahko pa, kakor zapisano, že kdo polni.

Tako sem do Prage vozil večji del poti za prikoličarjem. Držal sem varnostno razdaljo cca. 2 sekundi (max po tempomatu). Moram reči, da je kar precej nelagoden občutek, ko te v klanec prehitevajo drugi kamioni – ta, ki je prevažal Kozla je bil očitno kar naložen, saj v klance ni zmogel hitrosti čez 70-75 km/h. Časa sem še imel nekaj viška, zato se mi ni preveč mudilo.

Cilj – hotel v Pragi

Včasih je fino, če bi človek kdaj pogledal kako oddaljen je cilj od zadnje polnilnice. No v mojem primeru je bilo to točno 1 kilometer. Če bi vsaj pogledal doma, ne pa, da sem samo polnilnice iskal. Hihi 🙂

Kakorkoli, v hotel sem prispel praktično z enako procenti, kot sem odšel z Lidla. Na recepciji sem vprašal, če je kakšna možnost, da priklopim svoj električen avto. Gospodična za pultom je takoj klicala hišnika, saj ni vedela, kje takšen priključek je. Na koncu ji je hišnik le uspel razložiti, kaj moram zaviti v parkirni hiši, da pridem do želenega priključka – seveda nisem pričakoval kaj več kot šuko. Pa točno to sem dobil. Sicer šele 3. parkirno mesto stran, ker pa sem imel s seboj podaljšek, to ni bil noben problem. Prenosno polnilnico sem nastavil na 6 A (več kot dovolj za čez noč), nato pa sem odšel v sobo ter kasneje na večerjo. Po večerji sem skočil preverit, če je z avtom ter kabli vse ok. Pomagal sem si s Flir One termalno kamero, ki je pokazala, da ni nobene posebnosti. Verjetno bi lahko tok nastavil višje, pa ni bilo potrebe, saj sem od 70% do 100% polnil čez noč.

Odhod iz hotela

Po sorazmerno kratki noči (od pol enih zjutraj do cca. 6h zjutraj) sem še pred zajtrkom šel preverit stanje avta. Vse se je izšlo, avto je bil napolnjen na 100%. Kable sem v miru pospravil in odšel na zajtrk.

Po zajtrku sem opravil obveznosti (do cca. 16h), nato pa se odpravil domov. Kakor se spomnim, sem iz Prage štartal z nekje 81 %. Vmes sem naredil skupno 46 kilometrov, nato pa počasi štartal proti domu. Ko sem v Googla vnesel naslov polnilne postaje E.ON Jihava, me je Google opozoril, da je na tej poti več nesreč in se pot podaljša za vsaj 2 uri. No, to pa se splača premisliti, kaj sedaj. Če sedim v avtu 15 minutk in premišljujem in preračunavam možnosti to ni nekaj groznega, saj lahko teoretično prihranim kakšno uro ali celo 2 vožnje.

Že za pot gor sem si ogledoval možnost čez Pisek, Budjejovice, Linz in Salzburg. Trenutno se to sploh ni zdela slaba ideja, saj tam ni bilo niti enega zastoja, niti ene nesreče. Na poti do Brna bi imel vsaj 3 zastoje/nesreče. Edini problem lahko nastane, če edina polnilnica E.ON Pisek na poti, ne deluje. Če je zasedena bom že počakal, se mi ne mudi. Polnilnica žal ni povezana v splet (vsaj na PlugShare je takšna informacija), zato sem se zanašal samo na zadnje potrjene obiskovalce. Plan B bi bil iskanje Type2 polnilnice, plan C pa, da tam nekje prespim, avto priklopim čez noč in v petek zjutraj nadaljujem pot. Bi že. Če se ljudje vozijo po balkanu z EVji, sem bom pa tudi sam nekako znašel 🙂

Prvo polnjenje – E.ON Pisek

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Več sreče, kot pameti bi mi dejal oče. Polnilnice sicer nisem takoj našel (malo sem si ogledoval stranske ulice s pomočjo Googla), nato sem s pomočjo slik in lokacije na PlugShare našel dotično postajo. Bil sem presenečen, saj je postaja blizu neke šole (se mi zdi?), zraven je samo malce večje parkirišče. Verjetno bi našel še marsikaj, pa se mi ni ravno dalo hoditi + moral sem par stvari urediti. Polnilnica je postavljena dobesedno … Ne vem no, po domače “kar nekje”. Ampak pride pa hudo prav 🙂

Drugo polnjenje – SMATRICS Schnellladestation Autobahn McDonalds Vorchdorf

Aktivacija polnilnice: Smatrics RFID (0,45 € / minuto)

Lakota me daje. Mene in avto. Ravno pred izvozom je začel jokat, da ima prazen akumulator. Sam sem tudi ugotovil, da že kar nekaj ur nisem nič jedel. Tale postanek je sicer dlje od prej načrtovanega, vendar tisti prej ni imel (hitre) hrane blizu. Ne odobravam preveč McDonald’s-a ampak v sili tudi hudič muhe žre 🙂 (pa tudi na vsake toliko paše junk food)

Ravno par km pred izvozom me prehiti črn Nissan Leaf 40 kWh. Pa sem dober za eno uro, sem si mislil. No, nisem se bistveno zmotil 😦 gospodična je avto seveda priklopila za skoraj eno uro. Ta čas sem se v miru najedel + še kake 20 minutk sem moral počakati, da sem lahko začel polnit. Avto sem napolnil do 69%, nato pa sem odrinil proti Salzburgu.

Tretje polnjenje – Salzburg AG

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Polnilnica je postavljena zraven BurgerKing-a, tako, da je za lačne to tudi dober prostor za postanek. Ta polnilnica je tudi povezana na PlugShare, tako, da sem lahko videl, da polnilnica deluje. Na tej polnilnici sem prvič videl, da se avto popni z več kot 50 kW. Prilagam tudi temperature akumulatorjev – ni pretresljivo.

Četrto polnjenje – Gasthof Laudersbach in Sinnhub

Aktivacija polnilnice: Plug&charge (torej priklopi in polni)

Predzadnje polnenje sem opravil pri gostilni Laudersbach. Najprej sem sledil Google navigaciji in posledično obračal pri neki stanovanjski hiši. Verjetno nisem bil prvi 🙂 Bil sem že kar pozen, zato sem sedež v avtu nagnil nazaj in malce zamižal. Predramil me je zvok odklepa kabla, ki je v tihem okolju precej slišen. Ko sem se dovolj zbrihtal, sem precej potihem odpiskal naprej. VESS imam navado izklapljati, če nisem res v kakšnem mestu. Odpiskal pa zato, ker na žalost kar dobro slišim piskanje IGBTjev, ko proizvajajo izmenični tok za elektromotor.

Peto polnjenje – Radovljica jug

Aktivacija polnilnice: Petrol RFID (0,2 € / minuto)

Ni kaj dosti napisati. Pričakoval sem, da bom vsaj malo prej na tej polnilnici, pa enostavno ni zneslo. Tako vožnja kot polnjenje terjata čas. H sreči nisem imel do Slovenije na tej poti niti enega samega zastoja. V nasprotnem primeru bi se čas potovanja podaljšal, poraba pa sorazmerno s hitrostjo, zmanjšala.

Prihod domov

Domov sem prišel ob 3. uri in 10 minut zjutraj. Nisem bil ravno spočit, prav hudo zmatran pa tudi ne. LKAS in ACC sta izjemno olajšala potovanje. Sploh pa je tu zaslužna tudi Sola, saj njihov ledeni čaj paše zelo lepo v volanski obroč. Na avtocesti po AT in SLO sem praktično samo prižigal in ugašal dolge luči. Roke sem imel vedno pripravljene, da v trenutku prevzamem nadzor, če bi prišlo do kakšne nepredvidene situacije. Ko se avto namreč odloči, da je npr. ovinek prehud, bo samo izklopil LKAS in smer potovanja v tem primeru odloča sreča. No, tu pa sem volan v trenutku nazaj prijel, da sem obdržal smer vožnje. S Solo se tudi nisem hecal, ko je bil gostejši ali gost promet, ter, ko sem prehiteval. Igral sem se samo na praznih cestah. Tako pozno načeloma ni kakšnega hudega prometa.

Zaključek

Za celotno pot sem porabil 18 ur in 37 minut, naredil pa sem 1412 km. Polnjenja je bilo še 4 ure in 11 minut, cca. 35 minut pa sem porabil za “čvekanje” pri Lidlu MB 🙂

Skupno sem bil na poti 23 h in 23 minut (polnjenje + vožnja).

Povprečni čas hitrega polnjenja je bil 22 minut in 49 sekund.

Celoten strošek polnjenj je bil 21,95 €. 2x Smatrics (9,07 € + 10,28 €) in 1x Petrol (2,6 €).

Naslednji dan sem šel slikat še rezultat, ki ga je avto shranil v računalnik. Tistih 46 km je bilo cca. 1h vožnje po Pragi in okolici, kjer sem imel opravke.